Page 87 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
resničnostjo in fikcijo).1 Avtorica uvede klasifikacijo, ki razlikuje med pri-
marnimi in sekundarnimi metaliričnimi pesmimi. Pri sekundarni metal-
iriki gre za tematsko obravnavo posameznih vidikov literarne komunikaci-
je, medtem ko je za primarno metaliriko ključno, da osvetljuje svojo lastno
literarnost, njena značilnost je nemožnost razločevanja med aktom (dejan-
jem) in objektom tekstualizacije, iz paradoksa neskončnih izmenjav v tem
hierarhičnem odnosu pa izvira estetski učinek razblinjanja iluzije (2005,
132–137).
Družbene okoliščine in literatura
Položaj literature in vloga literarnega ustvarjalca se spreminjata skladno z
družbenimi spremembami. Za uveljavitev literature kot »samostojnega in
zapletenega družbenega podsistema« je pomembno obdobje romantike, ko
literatura dobi »vlogo nadomestka za izgubljeno totaliteto religije«, ume-
tnik pa postane »subjekt svobodne in neizčrpne imaginacije« (Juvan 2001,
44). Do romantičnega genija, ki je zaradi nasprotja med nedosegljivim ide-
alom avtonomnosti in izvirnosti ter neizogibno vpetostjo v družbeni kon-
tekst paradoksen, so vodile spremembe vloge avtorja od antičnega pevca
– vidca, prek srednjeveškega avtorja, čigar »avtoriteta se opira na Boga«,
in profesionalnega pisca, ki se pojavi z razvojem tiska in trga (Dović 2007,
20–28).
V 20. stoletju umetniki dobijo bolj avtonomen, vendar socialno bolj
negotov položaj, saj se upirajo nastajajoči množični družbi, veri v napre-
dek in iztrošeni, nepristni podedovani tradiciji. Po Adornovi teoriji avant-
gardne umetnosti je značilnost sodobne umetnosti poleg proizvodnje
umetniških del tudi problematiziranje položaja umetnosti in umetnika v
svetu (Vattimo 2004, 94). Resnejši krizi je bila »romantična ideologija« v
smislu poveličevanja pesnikov in literature kot nosilke družbenih vrednot
tako izpostavljena šele konec 20. stoletja (Juvan 2001, 68).
Spreminjanje položaja literature in literarnega ustvarjalca v širšem
kontekstu se reflektira tudi v literarnih delih.2 V slovenski poeziji je sam-
1 Primerjaj pri Horstu Breuerju, ki, ki kot značilnost metaliterature izpostavi sklice-
vanje na umetniško-fikcijski pogoj. To ožjo definicijo metaliterature v nadaljevan-
ju razširi z ugotovitvijo, da metapoezija obsega besedila, v katerih je samosklice-
vanje strukturna značilnost, prek katere na paradoksen način obravnavajo lasten
poetični status, obenem pa tudi besedila, ki tematizirajo verzno umetnost in poseb-
nosti pesniškega poklica (2005, 49–50).
2 Metapoetično stanje lirike je še posebej značilno prav za moderni in postmoderni
čas (Breuer 2005, 49–51).
85
resničnostjo in fikcijo).1 Avtorica uvede klasifikacijo, ki razlikuje med pri-
marnimi in sekundarnimi metaliričnimi pesmimi. Pri sekundarni metal-
iriki gre za tematsko obravnavo posameznih vidikov literarne komunikaci-
je, medtem ko je za primarno metaliriko ključno, da osvetljuje svojo lastno
literarnost, njena značilnost je nemožnost razločevanja med aktom (dejan-
jem) in objektom tekstualizacije, iz paradoksa neskončnih izmenjav v tem
hierarhičnem odnosu pa izvira estetski učinek razblinjanja iluzije (2005,
132–137).
Družbene okoliščine in literatura
Položaj literature in vloga literarnega ustvarjalca se spreminjata skladno z
družbenimi spremembami. Za uveljavitev literature kot »samostojnega in
zapletenega družbenega podsistema« je pomembno obdobje romantike, ko
literatura dobi »vlogo nadomestka za izgubljeno totaliteto religije«, ume-
tnik pa postane »subjekt svobodne in neizčrpne imaginacije« (Juvan 2001,
44). Do romantičnega genija, ki je zaradi nasprotja med nedosegljivim ide-
alom avtonomnosti in izvirnosti ter neizogibno vpetostjo v družbeni kon-
tekst paradoksen, so vodile spremembe vloge avtorja od antičnega pevca
– vidca, prek srednjeveškega avtorja, čigar »avtoriteta se opira na Boga«,
in profesionalnega pisca, ki se pojavi z razvojem tiska in trga (Dović 2007,
20–28).
V 20. stoletju umetniki dobijo bolj avtonomen, vendar socialno bolj
negotov položaj, saj se upirajo nastajajoči množični družbi, veri v napre-
dek in iztrošeni, nepristni podedovani tradiciji. Po Adornovi teoriji avant-
gardne umetnosti je značilnost sodobne umetnosti poleg proizvodnje
umetniških del tudi problematiziranje položaja umetnosti in umetnika v
svetu (Vattimo 2004, 94). Resnejši krizi je bila »romantična ideologija« v
smislu poveličevanja pesnikov in literature kot nosilke družbenih vrednot
tako izpostavljena šele konec 20. stoletja (Juvan 2001, 68).
Spreminjanje položaja literature in literarnega ustvarjalca v širšem
kontekstu se reflektira tudi v literarnih delih.2 V slovenski poeziji je sam-
1 Primerjaj pri Horstu Breuerju, ki, ki kot značilnost metaliterature izpostavi sklice-
vanje na umetniško-fikcijski pogoj. To ožjo definicijo metaliterature v nadaljevan-
ju razširi z ugotovitvijo, da metapoezija obsega besedila, v katerih je samosklice-
vanje strukturna značilnost, prek katere na paradoksen način obravnavajo lasten
poetični status, obenem pa tudi besedila, ki tematizirajo verzno umetnost in poseb-
nosti pesniškega poklica (2005, 49–50).
2 Metapoetično stanje lirike je še posebej značilno prav za moderni in postmoderni
čas (Breuer 2005, 49–51).
85
