Page 88 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 88
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
opremislek pesniškega ustvarjanja in pesnika kot ustvarjajočega subjekta
moč slediti vse od začetkov slovenskega umetnega pesništva (Juvan 1994)
in nato romantične težnje po uveljavitvi avtonomije pesništva, izražene v
Prešernovih avtotematskih pesmih (Juvan 2001).
Podobno kot je imela književnost za večino evropskih narodov v ro-
mantiki narodnobuditeljsko vlogo in pomembno mesto pri »oblikovan-
ju nacionalnih držav«, je bil tudi proces slovenskega osamosvajanja v de-
vetdesetih letih »odvisen prav od 'kulturnega kapitala slovenske literature'
kot osrednjega toposa nacionalne identifikacije« (Virk 2008, 3–4).3 Primož
Čučnik opozori, da v Sloveniji sicer ni »politične poezije, kot jo poznajo
na Poljskem v osemdesetih«, so pa avtorji v devetdesetih javno politično
nastopali (Krečič 2005, 13). Spremenjene družbeno-politične okoliščine po
osamosvojitvi Slovenije in po vzpostavitvi demokratičnega političnega sis-
tema ter pluralnosti misli v družbi tako spodbujajo premislek o (novi) vlogi
pesnikov (literatov) in poezije (literature) v družbi. Poezija je namreč izgu-
bila samoumevno upravičenost do obstoja, ki jo je kot »manifestacija svo-
bode« imela v enopartijskem sistemu (Kos 2004, 195–197).
Samorefleksija v poeziji Primoža Čučnika
Primož Čučnik (prvenec Dve zimi, 1999) se uvršča v mlado slovensko poezi-
jo,4 to je skupino pesnikov, ki je začela ustvarjati po letu 1990. Je uveljavljen
in večkrat nagrajeni avtor.5 Njegov pesniški opus obsega sedem samostoj-
nih pesniških zbirk, piše kritike in eseje, je tudi urednik. Avtopoetskim
premislekom namenja prostor tudi v intervjujih.
V Čučnikovi avtotematski poeziji, ki je najmočneje prisotna v prvih
treh in zadnji zbirki, najdemo premisleke odnosa do lastnega poslanstva in
poezije, refleksije intertekstualnih navezav ter razmerja med pesniškim nav-
dihom in obrtniško veščino. Pogosta so razmišljanja o ustvarjalnem pro-
cesu in jeziku kot mediju pesniškega ustvarjanja.6 Značilnost Čučnikovega
dojemanja poezije je povezanost z zvokom, glasbo.
3 Matevž Kos izpostavi, »da je bila slovenskost – če sploh – prežeta z duhom poezije to-
liko časa, dokler je bila dejanskost države hipotetična, […] zadeva pesniškega imagi-
narija« (2004, 203).
4 Izraz prevzemam po Matevžu Kosu (2004, 195–197).
5 Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za najboljši knjižni prvenec (1999), nagrada
Prešernovega sklada (2008), Jenkova nagrada (2011) in Veronikina nagrada (2012).
6 Jezik je pomemben element Čučnikovega razmišljanja o poeziji tudi v intervjujih. O
»visokem jeziku« poezije pravi, da je »bilo treba sestopiti. Poezija se oplaja z najra-
zličnejšimi jeziki« (2012, 231).
86
opremislek pesniškega ustvarjanja in pesnika kot ustvarjajočega subjekta
moč slediti vse od začetkov slovenskega umetnega pesništva (Juvan 1994)
in nato romantične težnje po uveljavitvi avtonomije pesništva, izražene v
Prešernovih avtotematskih pesmih (Juvan 2001).
Podobno kot je imela književnost za večino evropskih narodov v ro-
mantiki narodnobuditeljsko vlogo in pomembno mesto pri »oblikovan-
ju nacionalnih držav«, je bil tudi proces slovenskega osamosvajanja v de-
vetdesetih letih »odvisen prav od 'kulturnega kapitala slovenske literature'
kot osrednjega toposa nacionalne identifikacije« (Virk 2008, 3–4).3 Primož
Čučnik opozori, da v Sloveniji sicer ni »politične poezije, kot jo poznajo
na Poljskem v osemdesetih«, so pa avtorji v devetdesetih javno politično
nastopali (Krečič 2005, 13). Spremenjene družbeno-politične okoliščine po
osamosvojitvi Slovenije in po vzpostavitvi demokratičnega političnega sis-
tema ter pluralnosti misli v družbi tako spodbujajo premislek o (novi) vlogi
pesnikov (literatov) in poezije (literature) v družbi. Poezija je namreč izgu-
bila samoumevno upravičenost do obstoja, ki jo je kot »manifestacija svo-
bode« imela v enopartijskem sistemu (Kos 2004, 195–197).
Samorefleksija v poeziji Primoža Čučnika
Primož Čučnik (prvenec Dve zimi, 1999) se uvršča v mlado slovensko poezi-
jo,4 to je skupino pesnikov, ki je začela ustvarjati po letu 1990. Je uveljavljen
in večkrat nagrajeni avtor.5 Njegov pesniški opus obsega sedem samostoj-
nih pesniških zbirk, piše kritike in eseje, je tudi urednik. Avtopoetskim
premislekom namenja prostor tudi v intervjujih.
V Čučnikovi avtotematski poeziji, ki je najmočneje prisotna v prvih
treh in zadnji zbirki, najdemo premisleke odnosa do lastnega poslanstva in
poezije, refleksije intertekstualnih navezav ter razmerja med pesniškim nav-
dihom in obrtniško veščino. Pogosta so razmišljanja o ustvarjalnem pro-
cesu in jeziku kot mediju pesniškega ustvarjanja.6 Značilnost Čučnikovega
dojemanja poezije je povezanost z zvokom, glasbo.
3 Matevž Kos izpostavi, »da je bila slovenskost – če sploh – prežeta z duhom poezije to-
liko časa, dokler je bila dejanskost države hipotetična, […] zadeva pesniškega imagi-
narija« (2004, 203).
4 Izraz prevzemam po Matevžu Kosu (2004, 195–197).
5 Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za najboljši knjižni prvenec (1999), nagrada
Prešernovega sklada (2008), Jenkova nagrada (2011) in Veronikina nagrada (2012).
6 Jezik je pomemben element Čučnikovega razmišljanja o poeziji tudi v intervjujih. O
»visokem jeziku« poezije pravi, da je »bilo treba sestopiti. Poezija se oplaja z najra-
zličnejšimi jeziki« (2012, 231).
86
