Page 90 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 90
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
men katarzičnosti, nečesa, kar spoznavno-etično pretrese posameznika v
samem jedru.
Biti kot ustvarjalec medij poetičnega izraza pomeni sprejeti ambiva-
lentnost občutenj, izraženih skozi antiteze: »Besede so muka in dar. Zmaga
in poraz. / Edino in odveč.« Poezija ustvarjajočega posameznika spreme-
ni, do skrajnosti izostri zaznavanje: »Poezija je iz mene naredila / pošast«
in omogoči subjektu, da se razcepi, dobi dvojnika in začne sprejemati sebe
samega in svojo resnico z zunanjega gledišča: »To je moje drugo življenje,
prestopil sem samega / sebe«, kar pa omogoči skrajno zmožnost spoznanja:
»Živeti pesniško povzema vsa razpoloženja« (Spoznanje, 67). Poezija je tisti
način govora in spoznavanja resnice, ki lahko zaobseže celoto, vse sinhrono
in diahrono prisotno: »Preprosto hočem biti zraven, ko se rojeva, / novo in
novo, […] Tako resnično je tako resnično!« (Pesem Ortonimu, 51–52).
Lirski subjekt se zaveda, da poezije ne more definirati z enoznačno
trditvijo, zato o njej razmišlja v pogojniku: »Če je poezija zato, da smo si
bliže, […] Če je poezija zato, da postane rob življenja«. Poezija naj bi na eni
strani zbliževala posameznike in na drugi razširjala obzorja, možnosti, do
koder lahko seže (duhovni) pogled človeka, ker prek poezije »postavljamo
vprašanja nebu, / zemlji in bogovom« (Ostanki dneva, 57).
Antitetično razumevanje bistva in smisla poezije ter njena zmožnost
zaobseči vse nianse med skrajnostmi se nadaljuje v zbirki Ritem v rôkah
(2002), v kateri je poezija nekje med žalostjo in smehom, med besedo in
tišino ter med sovraštvom in ljubeznijo. Pesem postane za lirski subjekt
pribežališče, kjer v risu samosti lahko sreča samega sebe in se začne razple-
tati kot »majhna zagonetka«: »Ko ti nekaj ne pusti zaspati / je edini prostor
v pesmi«. V tem izpraznjenem, irealnem prostoru se pokaže možnost rela-
tivizacije časa: »kraj za zdaj in vedno« (Za G., 50).
V Akordih (2004) razmislek o poslanstvu pesnika izhaja iz primerjave
s filozofom. Pesem Zakaj nisem filozof (62–63) je nastala kot odgovor na re-
cenzijo, ki je Čučniku očitala, da je njegova pesniška zbirka Ritem v rôkah
v primerjavi s poezijo O'Hare, s katero se Čučnikova poezija intertekstu-
alno povezuje, abstraktno refleksivna in da je Čučnik v njej bolj filozof kot
pesnik (Divjak 2002). Čučnik se je zato odzval v obliki citatne navezave na
O'Harovo pesem Zakaj nisem slikar, s čimer je zavrnil vnaprejšnje vkalupl-
janje poezije, ki je dialog in ne primerjava z drugim in jo je sam razumel kot
nekaj večjega od sebe (2002, 156). V pesmi je razložen proces pisanja, ki je
na meji razumsko doumljivega: »Besede me preganjajo. Popravljam. Ne ra-
zumem, kaj hočem povedati« in tematizirana želja ubesediti tudi nerazum-
88
men katarzičnosti, nečesa, kar spoznavno-etično pretrese posameznika v
samem jedru.
Biti kot ustvarjalec medij poetičnega izraza pomeni sprejeti ambiva-
lentnost občutenj, izraženih skozi antiteze: »Besede so muka in dar. Zmaga
in poraz. / Edino in odveč.« Poezija ustvarjajočega posameznika spreme-
ni, do skrajnosti izostri zaznavanje: »Poezija je iz mene naredila / pošast«
in omogoči subjektu, da se razcepi, dobi dvojnika in začne sprejemati sebe
samega in svojo resnico z zunanjega gledišča: »To je moje drugo življenje,
prestopil sem samega / sebe«, kar pa omogoči skrajno zmožnost spoznanja:
»Živeti pesniško povzema vsa razpoloženja« (Spoznanje, 67). Poezija je tisti
način govora in spoznavanja resnice, ki lahko zaobseže celoto, vse sinhrono
in diahrono prisotno: »Preprosto hočem biti zraven, ko se rojeva, / novo in
novo, […] Tako resnično je tako resnično!« (Pesem Ortonimu, 51–52).
Lirski subjekt se zaveda, da poezije ne more definirati z enoznačno
trditvijo, zato o njej razmišlja v pogojniku: »Če je poezija zato, da smo si
bliže, […] Če je poezija zato, da postane rob življenja«. Poezija naj bi na eni
strani zbliževala posameznike in na drugi razširjala obzorja, možnosti, do
koder lahko seže (duhovni) pogled človeka, ker prek poezije »postavljamo
vprašanja nebu, / zemlji in bogovom« (Ostanki dneva, 57).
Antitetično razumevanje bistva in smisla poezije ter njena zmožnost
zaobseči vse nianse med skrajnostmi se nadaljuje v zbirki Ritem v rôkah
(2002), v kateri je poezija nekje med žalostjo in smehom, med besedo in
tišino ter med sovraštvom in ljubeznijo. Pesem postane za lirski subjekt
pribežališče, kjer v risu samosti lahko sreča samega sebe in se začne razple-
tati kot »majhna zagonetka«: »Ko ti nekaj ne pusti zaspati / je edini prostor
v pesmi«. V tem izpraznjenem, irealnem prostoru se pokaže možnost rela-
tivizacije časa: »kraj za zdaj in vedno« (Za G., 50).
V Akordih (2004) razmislek o poslanstvu pesnika izhaja iz primerjave
s filozofom. Pesem Zakaj nisem filozof (62–63) je nastala kot odgovor na re-
cenzijo, ki je Čučniku očitala, da je njegova pesniška zbirka Ritem v rôkah
v primerjavi s poezijo O'Hare, s katero se Čučnikova poezija intertekstu-
alno povezuje, abstraktno refleksivna in da je Čučnik v njej bolj filozof kot
pesnik (Divjak 2002). Čučnik se je zato odzval v obliki citatne navezave na
O'Harovo pesem Zakaj nisem slikar, s čimer je zavrnil vnaprejšnje vkalupl-
janje poezije, ki je dialog in ne primerjava z drugim in jo je sam razumel kot
nekaj večjega od sebe (2002, 156). V pesmi je razložen proces pisanja, ki je
na meji razumsko doumljivega: »Besede me preganjajo. Popravljam. Ne ra-
zumem, kaj hočem povedati« in tematizirana želja ubesediti tudi nerazum-
88
