Page 89 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
Poetološka tematika je prisotna tudi v povezavi z odzivom poezije na
družbeno dogajanje. V navezavi s tem se odpira dilema, v kolikšni meri je
poezija lahko družbeno dejavna in ali je s stališča pesnika to pomembno.7
O »specifičnem pojmovanju avtorjeve pozicije v odnosu do družbe« v mla-
jši slovenski liriki je pisal M. Potocco (2010, 234). Ugotavlja, da lahko pri
Čučniku in nekaterih drugih pesnikih mlajše generacije v »zavračanju pov-
ezave avtorja in njegovega delovanja v družbenem polju« prepoznamo »boj
za simbolni kapital« in – v primerjavi z modernistično težnjo po avtonom-
nosti literature – vzpostavljanje »avtonomnost[i] avtorja kot konkretnega
akterja v družbenem polju«. Potocco hkrati opaža, da se v zadnjih letih –
pri Čučniku na primer v zbirki Delo in dom – pojavlja »nastavek v smer
družbene kritičnosti« (2010, 235). Prav željo po večjem deležu angažirane lit-
erature in obenem previdnosti v delovanju angažiranih avtorjev je Čučnik
izrazil tudi na okrogli mizi festivala Pranger (Krečič 2005, 13).8
Odnos do poezije in poslanstva pesnika
V prvencu Dve zimi (1999) se lirski subjekt ustvarjanja loteva entuziastič-
no, čeprav se zaveda, da ga čakajo tako napori kot ustvarjalnega zaleta pol-
ni trenutki, kar antitetično izrazi z verzi: »ko bom prisiljen žgati glino / in
lepiti razbiti vrč« nasproti »ko bom barval stene prostora, / meril in polnil,
se napil / in spravljal v ravnovesje«. Subjekt je pripravljen tudi na odpoved,
saj njegovi »precizni prsti […] zase ne zahtevajo ničesar« v želji doseči edin-
stveno: »Biti dotik jezika / na nebu / nemih ust« (Mera, 25). Ustvarjanje je
poslanstvo spregovoriti z jezikom v območju nemega, njegova vera v uči-
nek je neizpodbitna. Pesem ima moč in pravico prebiti polje molka, ker je
utemeljena v tradiciji in nenehni ponovljivosti: »Zgodba / neštetih pesmi
se ponavlja«, ter usojenosti govorečega in sprejemajočega: »potem postane
/ usoda in nazadnje hladno / upanje«. Drugoosebni govor lirskega subjek-
ta, splošnejši »ti«, odpira dialog z naslovnikom, bralcem in izraža, da je go-
vorec pesmi lahko vsak in da je pesem vseprisotna v vsakem posamezniku:
»Poveš jo pri odprtem oknu.« Pesem pa ni le vpisana kot usoda v posame-
znika in čas, ampak ima funkcijo, ki sega čez estetsko razsežnost, prodre
v globino posameznika: »Najprej se dotakne kože, / potem zaskeli in na-
zadnje / rahlo peče« (Pesem, 47). Metafora stopnjevane bolečine vnaša po-
7 Čučnik razmišlja o možnosti »drugačnih angažiranosti, ožje družbenih, mik-
ropolitičnih, osebnih« (2012, 245).
8 Prim. Potocco (2010, 235).
87
Poetološka tematika je prisotna tudi v povezavi z odzivom poezije na
družbeno dogajanje. V navezavi s tem se odpira dilema, v kolikšni meri je
poezija lahko družbeno dejavna in ali je s stališča pesnika to pomembno.7
O »specifičnem pojmovanju avtorjeve pozicije v odnosu do družbe« v mla-
jši slovenski liriki je pisal M. Potocco (2010, 234). Ugotavlja, da lahko pri
Čučniku in nekaterih drugih pesnikih mlajše generacije v »zavračanju pov-
ezave avtorja in njegovega delovanja v družbenem polju« prepoznamo »boj
za simbolni kapital« in – v primerjavi z modernistično težnjo po avtonom-
nosti literature – vzpostavljanje »avtonomnost[i] avtorja kot konkretnega
akterja v družbenem polju«. Potocco hkrati opaža, da se v zadnjih letih –
pri Čučniku na primer v zbirki Delo in dom – pojavlja »nastavek v smer
družbene kritičnosti« (2010, 235). Prav željo po večjem deležu angažirane lit-
erature in obenem previdnosti v delovanju angažiranih avtorjev je Čučnik
izrazil tudi na okrogli mizi festivala Pranger (Krečič 2005, 13).8
Odnos do poezije in poslanstva pesnika
V prvencu Dve zimi (1999) se lirski subjekt ustvarjanja loteva entuziastič-
no, čeprav se zaveda, da ga čakajo tako napori kot ustvarjalnega zaleta pol-
ni trenutki, kar antitetično izrazi z verzi: »ko bom prisiljen žgati glino / in
lepiti razbiti vrč« nasproti »ko bom barval stene prostora, / meril in polnil,
se napil / in spravljal v ravnovesje«. Subjekt je pripravljen tudi na odpoved,
saj njegovi »precizni prsti […] zase ne zahtevajo ničesar« v želji doseči edin-
stveno: »Biti dotik jezika / na nebu / nemih ust« (Mera, 25). Ustvarjanje je
poslanstvo spregovoriti z jezikom v območju nemega, njegova vera v uči-
nek je neizpodbitna. Pesem ima moč in pravico prebiti polje molka, ker je
utemeljena v tradiciji in nenehni ponovljivosti: »Zgodba / neštetih pesmi
se ponavlja«, ter usojenosti govorečega in sprejemajočega: »potem postane
/ usoda in nazadnje hladno / upanje«. Drugoosebni govor lirskega subjek-
ta, splošnejši »ti«, odpira dialog z naslovnikom, bralcem in izraža, da je go-
vorec pesmi lahko vsak in da je pesem vseprisotna v vsakem posamezniku:
»Poveš jo pri odprtem oknu.« Pesem pa ni le vpisana kot usoda v posame-
znika in čas, ampak ima funkcijo, ki sega čez estetsko razsežnost, prodre
v globino posameznika: »Najprej se dotakne kože, / potem zaskeli in na-
zadnje / rahlo peče« (Pesem, 47). Metafora stopnjevane bolečine vnaša po-
7 Čučnik razmišlja o možnosti »drugačnih angažiranosti, ožje družbenih, mik-
ropolitičnih, osebnih« (2012, 245).
8 Prim. Potocco (2010, 235).
87
