Page 230 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 230
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ciji. Akterski diskurz torej ni raziskovalčev vir »resnice«, pač pa predsta-
vlja empirični imaginarij intersubjektivnih pozicij, ki opredeljujejo določe-
no družbeno situacijo, smisel in pomen. Akterski diskurzi se namreč nikoli
ne obnašajo niti kot izolirani skupki izjav niti kot zaključene enititete nekih
izrek, pogledov, naziranj, pozicij ali percepcij, ampak se medsebojno pove-
zujejo, dopolnjujejo, križajo, premeščajo, zgoščajo, kopičijo, plastijo, izpod-
rivajo, prerivajo in si tudi nasprotujejo, s čimer tvorijo specifične odnose,
ki jih tu imenujemo diskurzivna razmerja. Razpoznava takšnih razmerij
je lahko koristna miselna operacija za analizo heterogenega empirične-
ga gradiva, ki lahko pripomore k izluščenju bistvenih etnografskih poant.
To bomo poskušali prikazati tudi v pričujoči analizi. Na podlagi pregleda
zbranega terenskega gradiva lahko ugotovimo, da se v etnografiji nekate-
ra diskurzivna razmerja kažejo bolj živa, bolj intenzivna, pogosteje zasto-
pana kakor druga. Ob presoji pomenske intenzitete in izjavljalne frekven-
ce številnih diskurzivnih razmerij želimo na tem mestu izpostaviti tista, ki
so izdatno opremljena z aktersko problematizacijo, antagonistično karak-
terizacijo in diskutabilnostjo. Naši informatorji se namreč niso harmonič-
no izrekali o svojem odnosu do konkretnega časopisa, tj. Primorskih novic,
ampak so razmišljali precej svojstveno o spremembah svojih bralnih na-
vad, svoji medijski pismenosti, preferencah in okusih. Tematizirali so svo-
jo »medijsko opremljenost«, vrednotili pomen, ki ga imajo mediji v njiho-
vem življenju, pa tudi pojasnjevali, kako njihove osebne prakse medijske
konzumacije strukturirajo njihov vsakdan. Razmišljali so o problemih gle-
de krize tiska, upada branosti časopisov in komentirali antagonizirano di-
lemo med natisnjenim in digitaliziranim izdajanjem časopisov. Ob tem so
pri svojem izrekanju nemalokrat zapadli v tipične kontradiktorne akter-
ske verbalizacije, s čimer so pokazali, da njihovega odnosa do v raziskavi
posebej izpostavljenih Primorskih novic ali medijev na splošno nikakor ne
moremo imeti za enoznačnega, pač pa gre pri tem odnosu za kompleksno
sestavljeno nocijo o vrednotenju lastnih kulturnih praks. In prav na to že-
limo opozoriti v nadaljevanju s pomočjo izpostavitve desetih najbolj živih
diskurzivnih razmerij:
– regionalna identiteta vs. trans/nacionalna konkurenca,
– dogodkovni center vs. marginaliziranost periferije,
– dnevniški format vs. izhajanje nekaj dni v tednu »kot nekoč«,
– kredibilen časopis vs. novičarski tabloid,
– tiskana izdaja vs. spletna izdaja,
– profesionalno novinarstvo vs. pristransko novinarstvo,
230
ciji. Akterski diskurz torej ni raziskovalčev vir »resnice«, pač pa predsta-
vlja empirični imaginarij intersubjektivnih pozicij, ki opredeljujejo določe-
no družbeno situacijo, smisel in pomen. Akterski diskurzi se namreč nikoli
ne obnašajo niti kot izolirani skupki izjav niti kot zaključene enititete nekih
izrek, pogledov, naziranj, pozicij ali percepcij, ampak se medsebojno pove-
zujejo, dopolnjujejo, križajo, premeščajo, zgoščajo, kopičijo, plastijo, izpod-
rivajo, prerivajo in si tudi nasprotujejo, s čimer tvorijo specifične odnose,
ki jih tu imenujemo diskurzivna razmerja. Razpoznava takšnih razmerij
je lahko koristna miselna operacija za analizo heterogenega empirične-
ga gradiva, ki lahko pripomore k izluščenju bistvenih etnografskih poant.
To bomo poskušali prikazati tudi v pričujoči analizi. Na podlagi pregleda
zbranega terenskega gradiva lahko ugotovimo, da se v etnografiji nekate-
ra diskurzivna razmerja kažejo bolj živa, bolj intenzivna, pogosteje zasto-
pana kakor druga. Ob presoji pomenske intenzitete in izjavljalne frekven-
ce številnih diskurzivnih razmerij želimo na tem mestu izpostaviti tista, ki
so izdatno opremljena z aktersko problematizacijo, antagonistično karak-
terizacijo in diskutabilnostjo. Naši informatorji se namreč niso harmonič-
no izrekali o svojem odnosu do konkretnega časopisa, tj. Primorskih novic,
ampak so razmišljali precej svojstveno o spremembah svojih bralnih na-
vad, svoji medijski pismenosti, preferencah in okusih. Tematizirali so svo-
jo »medijsko opremljenost«, vrednotili pomen, ki ga imajo mediji v njiho-
vem življenju, pa tudi pojasnjevali, kako njihove osebne prakse medijske
konzumacije strukturirajo njihov vsakdan. Razmišljali so o problemih gle-
de krize tiska, upada branosti časopisov in komentirali antagonizirano di-
lemo med natisnjenim in digitaliziranim izdajanjem časopisov. Ob tem so
pri svojem izrekanju nemalokrat zapadli v tipične kontradiktorne akter-
ske verbalizacije, s čimer so pokazali, da njihovega odnosa do v raziskavi
posebej izpostavljenih Primorskih novic ali medijev na splošno nikakor ne
moremo imeti za enoznačnega, pač pa gre pri tem odnosu za kompleksno
sestavljeno nocijo o vrednotenju lastnih kulturnih praks. In prav na to že-
limo opozoriti v nadaljevanju s pomočjo izpostavitve desetih najbolj živih
diskurzivnih razmerij:
– regionalna identiteta vs. trans/nacionalna konkurenca,
– dogodkovni center vs. marginaliziranost periferije,
– dnevniški format vs. izhajanje nekaj dni v tednu »kot nekoč«,
– kredibilen časopis vs. novičarski tabloid,
– tiskana izdaja vs. spletna izdaja,
– profesionalno novinarstvo vs. pristransko novinarstvo,
230
