Page 234 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 234
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
nizali še številne podobne konzumentske perspektive iz naše etnografije,
ki se pri opredelitvi interesa za branje časopisa zaustavijo pretežno na nje-
govem »lokalnem« ali »regionalnem« značaju. Tudi večina informatorjev
iz vrst uredništva je prikazovala regionalno orientacijo časopisa predvsem
kot njegovo konkurenčno prednost: »Tukaj je bil pač Žurnal, ampak zdaj,
ko ni več te lokalne izdaje, nam ne predstavlja težave. Tukaj imamo res do-
ber položaj, kar nas prav rešuje, ker smo edini regionalni in lokalni. Ne Delo
ne Dnevnik, pa čeprav kvalitetnejši, ne bo pisal o Baški grapi … to je naša
prednost in te se držimo.« (INFž1). Vidimo, da identitetni diskurz o lokal-
nem značaju časopisa dokaj usklajeno delijo tako informatorji, ki časopis
berejo, kakor tudi tisti, ki ga soustvarjajo. Izrazitost omenjenega diskurza
se kaže tudi z vidika njegove vrednostne orientacije, ki je pozitivna in z na-
vajanjem prednosti potrjena. Toda njegovo etnografsko trdnost v lokalnem
producentskem in konzumentskem habitusu vendarle izzivajo posamezni
kritični uvidi, kakršna sta denimo spodnja insajderska pogleda:
Meni se zdi bistveno, da časopis ima identiteto in da je njegova
identiteta, tako da se jo da povedati v dveh stavkih. Se mi zdi,
da, recimo, Primorske novice izjemno poudarjajo to primor-
skost in odprtost, da pa tega dostikrat na naših straneh ni čuti-
ti. Govorimo o enotnem kulturnem prostoru, ampak v časopisu
tega enotnega kulturnega prostora večkrat ni … ni Trsta, ni Pule,
ni Gorice … in to se mi zdi velik …. ehm, meni se zdi, da je tukaj
poslanstvo tega časopisa in da je v tem času drugačno, kokr je bilo
recimo pred petnajstimi leti. Res! In da je to časopis, ki je na kri-
žišču kultur in bi moral kazati posebno izraženo senzibilnost do
večkulturnosti in tudi do vseh manjšin … Osebno se mi zdi, da
smo žal prevečkrat ne regionalni, ampak preveč zaprti, celo pro-
vincialni, in premalokrat res odprti in široki. (INFž3)
… kot pozornemu bralcu raznih medijev, tudi slovenskih nacio-
nalnih in sosednjih držav, mi je zelo žal, da moj časopis, ki je tu-
kaj v tem trikotniku treh nacij, nima več sredstev za dopisnike iz
hrvaške Istre, v Trstu absolutno. Zakaj? Ne samo zato, ker je to
enotni prostor, ampak ker ti izmeriš svojo vrednost takrat, ko se z
nekom primerjaš. Ne vem, kaj bomo naredili, ko bo padla šengen-
ska meja s Hrvaško … mi smo dvajset let na tej strani kopali pre-
pad med nami, pa se imamo vsi v nekem smislu tudi za Istrane, ki
je praktično ena najstarejših identitet prebivalcev teh prostorov.
234
nizali še številne podobne konzumentske perspektive iz naše etnografije,
ki se pri opredelitvi interesa za branje časopisa zaustavijo pretežno na nje-
govem »lokalnem« ali »regionalnem« značaju. Tudi večina informatorjev
iz vrst uredništva je prikazovala regionalno orientacijo časopisa predvsem
kot njegovo konkurenčno prednost: »Tukaj je bil pač Žurnal, ampak zdaj,
ko ni več te lokalne izdaje, nam ne predstavlja težave. Tukaj imamo res do-
ber položaj, kar nas prav rešuje, ker smo edini regionalni in lokalni. Ne Delo
ne Dnevnik, pa čeprav kvalitetnejši, ne bo pisal o Baški grapi … to je naša
prednost in te se držimo.« (INFž1). Vidimo, da identitetni diskurz o lokal-
nem značaju časopisa dokaj usklajeno delijo tako informatorji, ki časopis
berejo, kakor tudi tisti, ki ga soustvarjajo. Izrazitost omenjenega diskurza
se kaže tudi z vidika njegove vrednostne orientacije, ki je pozitivna in z na-
vajanjem prednosti potrjena. Toda njegovo etnografsko trdnost v lokalnem
producentskem in konzumentskem habitusu vendarle izzivajo posamezni
kritični uvidi, kakršna sta denimo spodnja insajderska pogleda:
Meni se zdi bistveno, da časopis ima identiteto in da je njegova
identiteta, tako da se jo da povedati v dveh stavkih. Se mi zdi,
da, recimo, Primorske novice izjemno poudarjajo to primor-
skost in odprtost, da pa tega dostikrat na naših straneh ni čuti-
ti. Govorimo o enotnem kulturnem prostoru, ampak v časopisu
tega enotnega kulturnega prostora večkrat ni … ni Trsta, ni Pule,
ni Gorice … in to se mi zdi velik …. ehm, meni se zdi, da je tukaj
poslanstvo tega časopisa in da je v tem času drugačno, kokr je bilo
recimo pred petnajstimi leti. Res! In da je to časopis, ki je na kri-
žišču kultur in bi moral kazati posebno izraženo senzibilnost do
večkulturnosti in tudi do vseh manjšin … Osebno se mi zdi, da
smo žal prevečkrat ne regionalni, ampak preveč zaprti, celo pro-
vincialni, in premalokrat res odprti in široki. (INFž3)
… kot pozornemu bralcu raznih medijev, tudi slovenskih nacio-
nalnih in sosednjih držav, mi je zelo žal, da moj časopis, ki je tu-
kaj v tem trikotniku treh nacij, nima več sredstev za dopisnike iz
hrvaške Istre, v Trstu absolutno. Zakaj? Ne samo zato, ker je to
enotni prostor, ampak ker ti izmeriš svojo vrednost takrat, ko se z
nekom primerjaš. Ne vem, kaj bomo naredili, ko bo padla šengen-
ska meja s Hrvaško … mi smo dvajset let na tej strani kopali pre-
pad med nami, pa se imamo vsi v nekem smislu tudi za Istrane, ki
je praktično ena najstarejših identitet prebivalcev teh prostorov.
234
