Page 296 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 296
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
jeno funkcijo v družbi, je ponekod že prestopil meje svojih raziskovalnih
kompetenc in pertinenc ter tako stopil na mesto resnih znanstvenih analiz.
Medijski strokovnjaki so kar naenkrat postali tudi znanstveniki in učen-
jaki s področja raziskovanja medijev, čeprav prve od slednjih loči prene-
katera epistemološka razlika. Prvi namesto intelektualne produkcije z dol-
gim ciklom, ki jo predstavlja dolgotrajno delo v znanosti in mukotrpno
večletno raziskovanje na izbranih temah in terenih, raje izberejo produkci-
jo kratkega cikla, katere značilnosti so aktualistična ideologija, obsesivno
objavljanje, zatekanje v medijsko produkcijo in čimprejšnja komercializa-
cija izdelkov. Z izbiro sinhronističnega instantnega in efemernega akade-
mizma pred diahronistično produkcijo longitudinalnih študij dajejo pred-
nost simplifikaciji, oportunizaciji, ekspertizaciji, banalizaciji, trivializaciji
in komercializaciji svojih izdelkov, skratka visoko podvrženi funkcional-
nosti izdelkov, praviloma v škodo dolgotrajne in domnevno nefunkcional-
ne produkcije znanstvenih spoznanj in teorij.7
Hiperprodukcija akademskih diskurzov o vsakokratno novih medi-
jih, komunikacijah in tehnologijah pa vpliva tudi na načine njihove kon-
zumacije. Beremo jih z vnaprej vračunano »protokolarno zavestjo« ali pač
»kalkulirajočim mišljenjem«, da bodo že jutri ali pojutrišnjem njihovi uvi-
di bržčas zreducirani na zastarele podatke, neposodobljena stališča, aka-
demske anahronizme. Primerjav z zakonitostmi časnikarske industrije in
novičarskega žurnalizma pa s tem še ni konec. Znamenitemu britanskemu
kulturnemu teoretiku, političnem aktivistu in sociologu medijev jamajških
korenin Stuartu Hallu se je nekoč zapisala izjava, ki jo radi citirajo mno-
gi raziskovalci medijev, zatrjujoč da so zgodbe za novinarje že napisane, še
preden sami položijo prste na tipkovnice ali pero na papir. Povedano dru-
gačne, novice in načini medijskega upovedovanja novic pišejo novinarje, in
ne obratno (Hall 1984: 7). Nekaj podobnega bi bržčas lahko zapisali za šte-
vilne raziskovalne projekte in znanstvene agende, še zlasti za tiste s podro-
čij preučevanja vsakokratnih novih medijev in vsakokratnih novih komu-
nikacijskih tehnologij. Niso več raziskovalci, znanstveniki in učenjaki tisti,
ki bi odkrivali nove predmete preučevanja, pač pa so paradoksalno vsako-
kratno novi mediji, komunikacije in tehnologije tiste, ki naredijo razisko-
valce, učenjake in znanstvenike. Veljavnost te teze se da precej prepričlji-
vo pojasniti s klasičnim filozofskim antagonizmom med formo in vsebino.
že, saj ga naslednji dan nadomesti drugi časopis; kot nekaj, kar je narejeno za en dan; kot
nekaj, kar se bere v vmesnih trenutkih dneva.
7 Za več gl. V. Kotnik, Homo academicus in mediji, zlasti str. 43–55.
296
jeno funkcijo v družbi, je ponekod že prestopil meje svojih raziskovalnih
kompetenc in pertinenc ter tako stopil na mesto resnih znanstvenih analiz.
Medijski strokovnjaki so kar naenkrat postali tudi znanstveniki in učen-
jaki s področja raziskovanja medijev, čeprav prve od slednjih loči prene-
katera epistemološka razlika. Prvi namesto intelektualne produkcije z dol-
gim ciklom, ki jo predstavlja dolgotrajno delo v znanosti in mukotrpno
večletno raziskovanje na izbranih temah in terenih, raje izberejo produkci-
jo kratkega cikla, katere značilnosti so aktualistična ideologija, obsesivno
objavljanje, zatekanje v medijsko produkcijo in čimprejšnja komercializa-
cija izdelkov. Z izbiro sinhronističnega instantnega in efemernega akade-
mizma pred diahronistično produkcijo longitudinalnih študij dajejo pred-
nost simplifikaciji, oportunizaciji, ekspertizaciji, banalizaciji, trivializaciji
in komercializaciji svojih izdelkov, skratka visoko podvrženi funkcional-
nosti izdelkov, praviloma v škodo dolgotrajne in domnevno nefunkcional-
ne produkcije znanstvenih spoznanj in teorij.7
Hiperprodukcija akademskih diskurzov o vsakokratno novih medi-
jih, komunikacijah in tehnologijah pa vpliva tudi na načine njihove kon-
zumacije. Beremo jih z vnaprej vračunano »protokolarno zavestjo« ali pač
»kalkulirajočim mišljenjem«, da bodo že jutri ali pojutrišnjem njihovi uvi-
di bržčas zreducirani na zastarele podatke, neposodobljena stališča, aka-
demske anahronizme. Primerjav z zakonitostmi časnikarske industrije in
novičarskega žurnalizma pa s tem še ni konec. Znamenitemu britanskemu
kulturnemu teoretiku, političnem aktivistu in sociologu medijev jamajških
korenin Stuartu Hallu se je nekoč zapisala izjava, ki jo radi citirajo mno-
gi raziskovalci medijev, zatrjujoč da so zgodbe za novinarje že napisane, še
preden sami položijo prste na tipkovnice ali pero na papir. Povedano dru-
gačne, novice in načini medijskega upovedovanja novic pišejo novinarje, in
ne obratno (Hall 1984: 7). Nekaj podobnega bi bržčas lahko zapisali za šte-
vilne raziskovalne projekte in znanstvene agende, še zlasti za tiste s podro-
čij preučevanja vsakokratnih novih medijev in vsakokratnih novih komu-
nikacijskih tehnologij. Niso več raziskovalci, znanstveniki in učenjaki tisti,
ki bi odkrivali nove predmete preučevanja, pač pa so paradoksalno vsako-
kratno novi mediji, komunikacije in tehnologije tiste, ki naredijo razisko-
valce, učenjake in znanstvenike. Veljavnost te teze se da precej prepričlji-
vo pojasniti s klasičnim filozofskim antagonizmom med formo in vsebino.
že, saj ga naslednji dan nadomesti drugi časopis; kot nekaj, kar je narejeno za en dan; kot
nekaj, kar se bere v vmesnih trenutkih dneva.
7 Za več gl. V. Kotnik, Homo academicus in mediji, zlasti str. 43–55.
296
