Page 295 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 295
nekoč med slovenskimi youtuberji ...
tehnologijami bi potemtakem morali obravnavati kot primere ustvarjan-
ja »zgodovine medijske sedanjosti« (history of the media-driven present
time) ali »nenadne medijske zgodovine« (immediate history of media), če-
prav vemo, da se je medijska zgodovina sedanjega časa razvila in se razvi-
ja vselej v kontekstu krize videnja prihodnosti v »prezentističnem« režimu
zgodovinskosti. Slednja je morda celo prispevala k okrepitvi disproporcio-
nalne raziskovalne pozornosti do medijskega hic et nunc. Hiter vzpon kate-
gorij »nedavnosti«, »sedanjosti«, »zdajšnjosti« do točke, ko se vsepovsodna
sedanjost medijev kaže kot njihova najbolj očitna in tudi najbolj relevant-
na realnost, je raziskovalce medijev in komunikacijskih tehnologij neob-
hodno interpeliral v producente in reproducente prezentizma. Ideološki
mehanizem prezentizma deluje tako, da raziskovalce prepriča ali jim celo
nalaga, da se odzivajo na različne zahteve sodobne družbe in sodelujejo v
ritualih uprizarjanja aktualne medijske zgodovine (actual history of me-
dia). Ta raziskovana zgodovina v teku, ki se tako rekoč odvija pred vsemi
nami, na različnih akademskih, psevdoakademskih, neakademskih in an-
tiakademskih frontah, išče podporo lastne legitimnosti v nezastarljivosti
ravno zaradi strahu pred efemernim zastaranjem spoznanj in ugotovitev.
Dejanja, ki se šele odvijajo (histoire infinie), se nam zdijo manj jasna, tež-
je jih obravnavamo v analitski perspektivi ali jih obvladamo z metodolo-
škim postopkom sinteze kakor dejanja, ki so se že zgodila (faits accomplis).
Toda problem ni samo metodološki, pač pa tudi ideološki. Ideologija ak-
tualizma in prezentizma je, denimo, pri preučevanju YouTuba zgodnje ra-
ziskovalce navedla na to, da so si kot ključne raziskovalne cilje postavlja-
li dileme, ki so se že čez nekaj let razblinile v efemernosti. Na aktualizmu
in prezentizmu sloneče raziskave medijev namreč potrebujejo tudi ustrez-
no infrastrukturo: aplikativne projekte, komercialno podprte raziskovalne
agende, prisotnost v medijih, predvsem pa agilne založbe in na specifični
zainteresiranosti utemeljena odzivna uredništva specializiranih znanstve-
nih in strokovnih revij, kjer recenzentski postopki upoštevajo aktualistič-
no in prezentistično naravo akademske produkcije znanj in spoznanj o me-
dijih v teku. Rečeno drugače, sam naš raziskovalni interes zanje nam že
narekuje efemerno veljavnost in uporabnost naših akademskih izdelkov.6
Sistematični monitoring medijskih praks, ki bi moral opravljati svojo ome-
6 Ta proces kratkotrajne veljavnosti in uporabnosti akademskih izdelkov spominja na
medijske procese iz sredine 19. stoletja, ko je dnevno časopisje postalo alfa in omega in-
formacij. Da bi dnevniki in časniki zadostili načelom aktualizma, prezentizma in hitre
informacijske izčrpanosti novic, so postali natisnjeni v formatu in na papirju, ki je na-
rekoval njihovo efemerno rabo: časopis kot nekaj, kar se vzame v roke, prelista in zavr-
295
tehnologijami bi potemtakem morali obravnavati kot primere ustvarjan-
ja »zgodovine medijske sedanjosti« (history of the media-driven present
time) ali »nenadne medijske zgodovine« (immediate history of media), če-
prav vemo, da se je medijska zgodovina sedanjega časa razvila in se razvi-
ja vselej v kontekstu krize videnja prihodnosti v »prezentističnem« režimu
zgodovinskosti. Slednja je morda celo prispevala k okrepitvi disproporcio-
nalne raziskovalne pozornosti do medijskega hic et nunc. Hiter vzpon kate-
gorij »nedavnosti«, »sedanjosti«, »zdajšnjosti« do točke, ko se vsepovsodna
sedanjost medijev kaže kot njihova najbolj očitna in tudi najbolj relevant-
na realnost, je raziskovalce medijev in komunikacijskih tehnologij neob-
hodno interpeliral v producente in reproducente prezentizma. Ideološki
mehanizem prezentizma deluje tako, da raziskovalce prepriča ali jim celo
nalaga, da se odzivajo na različne zahteve sodobne družbe in sodelujejo v
ritualih uprizarjanja aktualne medijske zgodovine (actual history of me-
dia). Ta raziskovana zgodovina v teku, ki se tako rekoč odvija pred vsemi
nami, na različnih akademskih, psevdoakademskih, neakademskih in an-
tiakademskih frontah, išče podporo lastne legitimnosti v nezastarljivosti
ravno zaradi strahu pred efemernim zastaranjem spoznanj in ugotovitev.
Dejanja, ki se šele odvijajo (histoire infinie), se nam zdijo manj jasna, tež-
je jih obravnavamo v analitski perspektivi ali jih obvladamo z metodolo-
škim postopkom sinteze kakor dejanja, ki so se že zgodila (faits accomplis).
Toda problem ni samo metodološki, pač pa tudi ideološki. Ideologija ak-
tualizma in prezentizma je, denimo, pri preučevanju YouTuba zgodnje ra-
ziskovalce navedla na to, da so si kot ključne raziskovalne cilje postavlja-
li dileme, ki so se že čez nekaj let razblinile v efemernosti. Na aktualizmu
in prezentizmu sloneče raziskave medijev namreč potrebujejo tudi ustrez-
no infrastrukturo: aplikativne projekte, komercialno podprte raziskovalne
agende, prisotnost v medijih, predvsem pa agilne založbe in na specifični
zainteresiranosti utemeljena odzivna uredništva specializiranih znanstve-
nih in strokovnih revij, kjer recenzentski postopki upoštevajo aktualistič-
no in prezentistično naravo akademske produkcije znanj in spoznanj o me-
dijih v teku. Rečeno drugače, sam naš raziskovalni interes zanje nam že
narekuje efemerno veljavnost in uporabnost naših akademskih izdelkov.6
Sistematični monitoring medijskih praks, ki bi moral opravljati svojo ome-
6 Ta proces kratkotrajne veljavnosti in uporabnosti akademskih izdelkov spominja na
medijske procese iz sredine 19. stoletja, ko je dnevno časopisje postalo alfa in omega in-
formacij. Da bi dnevniki in časniki zadostili načelom aktualizma, prezentizma in hitre
informacijske izčrpanosti novic, so postali natisnjeni v formatu in na papirju, ki je na-
rekoval njihovo efemerno rabo: časopis kot nekaj, kar se vzame v roke, prelista in zavr-
295
