Page 292 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 292
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
tiči ves arbitrarni potencial YouTuba kot mesta presenetljivo vzajemne you-
tubovske prezentacije, distribucije in eksploatacije.
Epistemološka past aktualizma in prezentizma
Preučevanje YouTuba ali kakšne sorodne novodobne komunikacijske teh
nologije v optiki digitalnega arhiva, medija, komunikacijskega kanala ali
tehnološkega laboratorija raziskovalce praviloma znova in znova postavi
pred neizbežno dejstvo hitrega razvoja in napredka digitalnih terenov. Ko
raziskovalci preučujejo in pišejo o aktualnih oziroma tekočih komunikacij-
skih tehnologijah, se pogosto pustijo zavesti nekakšnemu diskurzivnemu
aktualizmu, ki naj bi njihova spoznanja in rezultate preučevanj oplemenitil
s pozitivnimi predznaki povečane »dejanskosti«, »aktualnosti«, »važnos-
ti«, »dejstvenosti«, »ažurnosti«, »posodobljenosti« itd., s čimer želijo do-
seči svojevrsten ideološki učinek, da bi njihova besedila uprizarjala znak
»sedanje veljavnosti«, saj so omenjeni predznaki postali tudi pomembni
dejavniki objavne vrednosti akademske učenosti in znanstvenosti. Intenca,
da se preučevanju dogodkov s področja komunikacijskih in informacij-
skih tehnologij nadene ustrezen videz »dejstev sedanjosti«, pa pri učen-
jakih, raziskovalcih in njihovih občinstvih pogosto proizvede skrb zaradi
morebitne zastarelosti ugotovitev ali dvom o še aktualni veljavnosti spo-
znanj. Epistemološka past glavnine družboslovnega ali humanističnega
aktualizma na področju preučevanja medijev in komunikacijskih tehno-
logij je v podreditvi zakonitostim instantnega akademizma, katerega ne-
reflektirani ali na oportunizmu sloneči zagovori dokazujejo prej to, da je
produkcija znanja v večini teh primerov po svojem bistvu prej tehnološ-
ka kakor pa epistemogena. S slednjo razumemo paradigmatično in teo-
retsko utemeljeno in dovršeno raziskovanje, s prvo pa zgolj in samo doku-
mentiranje družbene realnosti tako rekoč »z delovne mize« raziskovalcev.
Tehnološki, torej dokumentaristični značaj popisovanja, manj pa interpre-
tiranja medijskih ali mediatiziranih realnosti pa privede do tega, da se te-
reni medijskih komunikacij in tehnologij pogosto izmaknejo resnim ana-
litskim perspektivam, podvržejo pa se futurističnim špekuliranjem in
prognozam, ki imajo pogosto bolj malo opraviti z načeli znanstvenega ob-
likovanja spoznanj. Problem tovrstnega raziskovalnega dokumentarizma
je, da se največkrat spogleduje z deskriptivnimi perspektivami, žurnalis-
tičnimi postopki produkcije spoznanj, recepturnimi ideologijami, stro-
kovnjaško uporabnostjo, mitološko konstitucijo uporabljivosti rezultatov
in preskriptivnimi zahtevami akademske aplikativnosti in aplikabilnos-
292
tiči ves arbitrarni potencial YouTuba kot mesta presenetljivo vzajemne you-
tubovske prezentacije, distribucije in eksploatacije.
Epistemološka past aktualizma in prezentizma
Preučevanje YouTuba ali kakšne sorodne novodobne komunikacijske teh
nologije v optiki digitalnega arhiva, medija, komunikacijskega kanala ali
tehnološkega laboratorija raziskovalce praviloma znova in znova postavi
pred neizbežno dejstvo hitrega razvoja in napredka digitalnih terenov. Ko
raziskovalci preučujejo in pišejo o aktualnih oziroma tekočih komunikacij-
skih tehnologijah, se pogosto pustijo zavesti nekakšnemu diskurzivnemu
aktualizmu, ki naj bi njihova spoznanja in rezultate preučevanj oplemenitil
s pozitivnimi predznaki povečane »dejanskosti«, »aktualnosti«, »važnos-
ti«, »dejstvenosti«, »ažurnosti«, »posodobljenosti« itd., s čimer želijo do-
seči svojevrsten ideološki učinek, da bi njihova besedila uprizarjala znak
»sedanje veljavnosti«, saj so omenjeni predznaki postali tudi pomembni
dejavniki objavne vrednosti akademske učenosti in znanstvenosti. Intenca,
da se preučevanju dogodkov s področja komunikacijskih in informacij-
skih tehnologij nadene ustrezen videz »dejstev sedanjosti«, pa pri učen-
jakih, raziskovalcih in njihovih občinstvih pogosto proizvede skrb zaradi
morebitne zastarelosti ugotovitev ali dvom o še aktualni veljavnosti spo-
znanj. Epistemološka past glavnine družboslovnega ali humanističnega
aktualizma na področju preučevanja medijev in komunikacijskih tehno-
logij je v podreditvi zakonitostim instantnega akademizma, katerega ne-
reflektirani ali na oportunizmu sloneči zagovori dokazujejo prej to, da je
produkcija znanja v večini teh primerov po svojem bistvu prej tehnološ-
ka kakor pa epistemogena. S slednjo razumemo paradigmatično in teo-
retsko utemeljeno in dovršeno raziskovanje, s prvo pa zgolj in samo doku-
mentiranje družbene realnosti tako rekoč »z delovne mize« raziskovalcev.
Tehnološki, torej dokumentaristični značaj popisovanja, manj pa interpre-
tiranja medijskih ali mediatiziranih realnosti pa privede do tega, da se te-
reni medijskih komunikacij in tehnologij pogosto izmaknejo resnim ana-
litskim perspektivam, podvržejo pa se futurističnim špekuliranjem in
prognozam, ki imajo pogosto bolj malo opraviti z načeli znanstvenega ob-
likovanja spoznanj. Problem tovrstnega raziskovalnega dokumentarizma
je, da se največkrat spogleduje z deskriptivnimi perspektivami, žurnalis-
tičnimi postopki produkcije spoznanj, recepturnimi ideologijami, stro-
kovnjaško uporabnostjo, mitološko konstitucijo uporabljivosti rezultatov
in preskriptivnimi zahtevami akademske aplikativnosti in aplikabilnos-
292
