Page 293 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 293
nekoč med slovenskimi youtuberji ...
ti. Predstava, da je o medijskih pojavih, katerih osnovno razvojno goni-
lo je zaznava njihove nenehne spremenljivosti, prilagodljivosti, nadgradlji-
vosti, razrastljivosti in vsakodnevne samoizumljivosti, težko pisati onkraj
pričakovanega ali celo zapovedanega produkcijskega aktualizma, ki ga
pričakujejo ali kar terjajo komunikatorji (znanstvene in strokovne revi-
je) in odjemalci akademskih spoznanj (medijska in druga neakademska
občinstva), raziskovalce in učenjake, ki želijo svoje raziskovanje utemel-
jevati na epistemogenih principih produkcije znanstvenih spoznanj in na
postulatih refleksivnega akademizma, vitalno odvisnega od teoretske pro-
dukcije ustroja in načina akademske produkcije spoznanj in znanj ter in-
telektualnega dela, pogostokrat uporniško sili v situacijo, da svoje razis-
kovalne protokole tudi pri domnevno »aktualnih temah«, »konjunkturnih
topikah«, »trendovskih terenih« in »tekočih družbenih zadevah« zastavijo
tako, kakor da gre za konzervirano preteklost. Nedavnost ali vpričnost kot
prevladujoča usmerjevalca raziskovalnih agend na področju povsem novih
ali šele nastajajočih medijskih krajin in komunikacijskih tehnologij je treba
opremiti z režimi zgodovinskosti (régimes d'historicité).5 V tej novo skon-
struirani historični perspektivi se zdi tudi govor o YouTubu in njegovih
uporabnikih tisto mesto, s katerega je možno proizvesti pertinentno analit-
sko razlago pojava ne le v enodimenzionalni časovnosti aktualizma, ampak
tudi v njegovi procesni umeščenosti v čase preteklosti, sedanjosti in pri-
hodnosti. Na procesni značaj YouTuba kot raziskovalnega terena bomo v
pričujočem poglavju skušali nakazati s pomočjo nekakšne historično fun-
dirane oziroma historično rekreirane etnografije youtubovskega vsakdana
5 K oblikovanju in pomembnosti tega koncepta je največ prispeval francoski zgodo-
vinar François Hartog, ki v svoji eponimni knjigi iz leta 2003 režime zgodovinskos-
ti opredeli kot »načine artikulacije treh kategorij časovnosti, preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti, gledano z vidika kategorij, ne z vidika vsebine, ki napolnjuje vsako od teh
kategorij; gledano torej z vidika samih kategorij in načinov, kako se njihove artikulacije
razlikujejo glede na njihove lokacije in epohe«. Po Hartogu je ta režim zgodovinskosti
(tj. odnos, ki ga neka družba ima do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti) v bistvu za-
znamovan s prezentizmom (présentisme), ki zaznamuje ali privilegirano določa indi-
vidualne spomine in kolektivno memorijo (tj. sledi, ki jih sedanjosti zapuščajo zapo-
redne preteklosti) v odnosu do preteklosti (tj. rekonstrukcija in vzpostavljanje distance
do teh preteklosti). Pojem 'režim zgodovinskosti' pomeni »tip odnosa, ki ga sleherna
družba vzdržuje s svojo preteklostjo, način, kako družba preteklost obravnava in kako z
njo ravna, preden jo uporabi in konstituira (in zato, da uporabi in konstituira) tisto vrsto
stvari, ki jo imenujemo zgodovina« (Hartog & Lenclud 1993: 26, po: Valensi & Wachtel
2001: 169). Skozi tako ravnanje s časom oziroma naziranjem z lastno časovno zaznamo-
vanostjo, če parafrazimo Lucette Valensi in Nathana Wachtela, se oblikuje zavest o sebi
in drugih, ki vsakokratnim dogodkom in pojavom podeljuje družbene smisle in pome-
ne glede na bodisi kumulativno bodisi ponavljalno orientacijo.
293
ti. Predstava, da je o medijskih pojavih, katerih osnovno razvojno goni-
lo je zaznava njihove nenehne spremenljivosti, prilagodljivosti, nadgradlji-
vosti, razrastljivosti in vsakodnevne samoizumljivosti, težko pisati onkraj
pričakovanega ali celo zapovedanega produkcijskega aktualizma, ki ga
pričakujejo ali kar terjajo komunikatorji (znanstvene in strokovne revi-
je) in odjemalci akademskih spoznanj (medijska in druga neakademska
občinstva), raziskovalce in učenjake, ki želijo svoje raziskovanje utemel-
jevati na epistemogenih principih produkcije znanstvenih spoznanj in na
postulatih refleksivnega akademizma, vitalno odvisnega od teoretske pro-
dukcije ustroja in načina akademske produkcije spoznanj in znanj ter in-
telektualnega dela, pogostokrat uporniško sili v situacijo, da svoje razis-
kovalne protokole tudi pri domnevno »aktualnih temah«, »konjunkturnih
topikah«, »trendovskih terenih« in »tekočih družbenih zadevah« zastavijo
tako, kakor da gre za konzervirano preteklost. Nedavnost ali vpričnost kot
prevladujoča usmerjevalca raziskovalnih agend na področju povsem novih
ali šele nastajajočih medijskih krajin in komunikacijskih tehnologij je treba
opremiti z režimi zgodovinskosti (régimes d'historicité).5 V tej novo skon-
struirani historični perspektivi se zdi tudi govor o YouTubu in njegovih
uporabnikih tisto mesto, s katerega je možno proizvesti pertinentno analit-
sko razlago pojava ne le v enodimenzionalni časovnosti aktualizma, ampak
tudi v njegovi procesni umeščenosti v čase preteklosti, sedanjosti in pri-
hodnosti. Na procesni značaj YouTuba kot raziskovalnega terena bomo v
pričujočem poglavju skušali nakazati s pomočjo nekakšne historično fun-
dirane oziroma historično rekreirane etnografije youtubovskega vsakdana
5 K oblikovanju in pomembnosti tega koncepta je največ prispeval francoski zgodo-
vinar François Hartog, ki v svoji eponimni knjigi iz leta 2003 režime zgodovinskos-
ti opredeli kot »načine artikulacije treh kategorij časovnosti, preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti, gledano z vidika kategorij, ne z vidika vsebine, ki napolnjuje vsako od teh
kategorij; gledano torej z vidika samih kategorij in načinov, kako se njihove artikulacije
razlikujejo glede na njihove lokacije in epohe«. Po Hartogu je ta režim zgodovinskosti
(tj. odnos, ki ga neka družba ima do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti) v bistvu za-
znamovan s prezentizmom (présentisme), ki zaznamuje ali privilegirano določa indi-
vidualne spomine in kolektivno memorijo (tj. sledi, ki jih sedanjosti zapuščajo zapo-
redne preteklosti) v odnosu do preteklosti (tj. rekonstrukcija in vzpostavljanje distance
do teh preteklosti). Pojem 'režim zgodovinskosti' pomeni »tip odnosa, ki ga sleherna
družba vzdržuje s svojo preteklostjo, način, kako družba preteklost obravnava in kako z
njo ravna, preden jo uporabi in konstituira (in zato, da uporabi in konstituira) tisto vrsto
stvari, ki jo imenujemo zgodovina« (Hartog & Lenclud 1993: 26, po: Valensi & Wachtel
2001: 169). Skozi tako ravnanje s časom oziroma naziranjem z lastno časovno zaznamo-
vanostjo, če parafrazimo Lucette Valensi in Nathana Wachtela, se oblikuje zavest o sebi
in drugih, ki vsakokratnim dogodkom in pojavom podeljuje družbene smisle in pome-
ne glede na bodisi kumulativno bodisi ponavljalno orientacijo.
293
