Page 15 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
aktika matematike v osnovni šoli
Tehnološki napredek, razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)
ter izsledki nevroznanosti vplivajo na spremembe izobraževalnih praks in po-
sledično na spremembe v razvoju didaktike. Če so bile v preteklosti izobra-
ževalne ustanove eden glavnih »virov znanja«, temu danes ni več tako, saj
so informacije posamezniku dostopne tako rekoč na vsakem koraku. Otroci
se s tehnologijo in poplavo informacij srečujejo že v zgodnjem otroštvu in
s seboj v šolski prostor prinašajo drugačne izkušnje in znanja, kot so jih ge-
neracije pred desetletji. Živimo v dobi, kjer ni težava pridobivanje informacij,
temveč njihovi smiselna selekcija in smotrna uporaba. Z razvojem IKT se tako
zmanjšuje pomen faktografskega znanja in proceduralnih znanj, saj so nam
pri izvajanju procedur v pomoč različna orodja in aplikacije na naših elek-
tronskih napravah. Vendar razvoja omenjenih znanj ne moremo preprosto
zapostaviti, saj sta razvoj miselnih predstav ter razumevanje matematičnih
pojmov in dejstev ključna za konstrukcijo znanja in hkrati tudi pogoj za nje-
gov transfer. Žakelj () navaja, da je za razvoj kognitivne strukture in kako-
vost nadaljnjega učenja pomembno tako deklarativno kot tudi proceduralno
in metakognitivno znanje.
Z razvojem in uporabo IKT se je torej zmanjšal pomen proceduralnih znanj,
povečala se je potreba po problemskih znanjih oziroma kompleksnem zna-
nju, ki vključuje vse od temeljnih spretnosti branja, računanja do razume-
vanja kompleksnih problemov in načinov njihovega reševanja. Govorimo o
spremembi pojmovanja znanja od enoznačnega in nespremenljivega h kom-
pleksnemu in dinamičnemu znanju (Žakelj, ).
Prav tako se spreminjajo tudi pristopi učenja in poučevanja. Sodobni pri-
stopi učenja in poučevanja temeljijo na aktivni vključenosti učenca v proce-
su učenja. Cilj poučevanja matematike ni samo prenos matematičnih znanj,
temveč proces, skozi katerega učenci matematiko odkrivajo, raziskujejo pro-
bleme in s tem gradijo svoje znanje. Usvajanje konkretnih vsebin se dopol-
njuje s konceptualnimi in procesnimi znanji oziroma z znanji, naravnanimi k
iskanju poti in strategij reševanja problemov. Tako pridobljeno oziroma iz-
grajeno znanje je trajnejše ter prenosljivo na druga predmetna področja in v
konkretne življenjske situacije. Preko različnih dejavnosti ter ob premišljenih
oblikah motivacije so učenci aktivno vključeni v proces učenja. Pri tem razvi-
jajo mišljenje in se učijo produktivno uporabljati svoje znanje. Učenci morajo
Tehnološki napredek, razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)
ter izsledki nevroznanosti vplivajo na spremembe izobraževalnih praks in po-
sledično na spremembe v razvoju didaktike. Če so bile v preteklosti izobra-
ževalne ustanove eden glavnih »virov znanja«, temu danes ni več tako, saj
so informacije posamezniku dostopne tako rekoč na vsakem koraku. Otroci
se s tehnologijo in poplavo informacij srečujejo že v zgodnjem otroštvu in
s seboj v šolski prostor prinašajo drugačne izkušnje in znanja, kot so jih ge-
neracije pred desetletji. Živimo v dobi, kjer ni težava pridobivanje informacij,
temveč njihovi smiselna selekcija in smotrna uporaba. Z razvojem IKT se tako
zmanjšuje pomen faktografskega znanja in proceduralnih znanj, saj so nam
pri izvajanju procedur v pomoč različna orodja in aplikacije na naših elek-
tronskih napravah. Vendar razvoja omenjenih znanj ne moremo preprosto
zapostaviti, saj sta razvoj miselnih predstav ter razumevanje matematičnih
pojmov in dejstev ključna za konstrukcijo znanja in hkrati tudi pogoj za nje-
gov transfer. Žakelj () navaja, da je za razvoj kognitivne strukture in kako-
vost nadaljnjega učenja pomembno tako deklarativno kot tudi proceduralno
in metakognitivno znanje.
Z razvojem in uporabo IKT se je torej zmanjšal pomen proceduralnih znanj,
povečala se je potreba po problemskih znanjih oziroma kompleksnem zna-
nju, ki vključuje vse od temeljnih spretnosti branja, računanja do razume-
vanja kompleksnih problemov in načinov njihovega reševanja. Govorimo o
spremembi pojmovanja znanja od enoznačnega in nespremenljivega h kom-
pleksnemu in dinamičnemu znanju (Žakelj, ).
Prav tako se spreminjajo tudi pristopi učenja in poučevanja. Sodobni pri-
stopi učenja in poučevanja temeljijo na aktivni vključenosti učenca v proce-
su učenja. Cilj poučevanja matematike ni samo prenos matematičnih znanj,
temveč proces, skozi katerega učenci matematiko odkrivajo, raziskujejo pro-
bleme in s tem gradijo svoje znanje. Usvajanje konkretnih vsebin se dopol-
njuje s konceptualnimi in procesnimi znanji oziroma z znanji, naravnanimi k
iskanju poti in strategij reševanja problemov. Tako pridobljeno oziroma iz-
grajeno znanje je trajnejše ter prenosljivo na druga predmetna področja in v
konkretne življenjske situacije. Preko različnih dejavnosti ter ob premišljenih
oblikah motivacije so učenci aktivno vključeni v proces učenja. Pri tem razvi-
jajo mišljenje in se učijo produktivno uporabljati svoje znanje. Učenci morajo
