Page 17 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Teorije učenja in poučevanja
sti in pristopov pomembno zato, da se učitelj zaveda različnih vidikov in vrst
znanj, da zna presoditi, katerim dati prednost v različnih situacijah, da ve, na
kakšen način jih razvijati (Žakelj, ), ter da v razredu ustvari take situacije,
v katerih se učenci učijo, razumejo in si zapomnijo (Woolfolk, ).
Pojmovanje učenja se je skozi leta raziskovanja spreminjalo. Unescova ura-
dna definicija učenja pravi (Marentič-Požarnik, , str. ), da je »učenje
vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih,
spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti
ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev«. V nadaljevanju bomo predsta-
vili nekaj glavnih konceptov in teorij učenja, ki so se razvili v tem stoletju na
Zahodu in so pomembno vplivali tudi na učenje in poučevanje matematike
(De Corte, ; Walling, ):
– behaviorizem, ki temelji na preučevanju na zunaj opaznega vedenja
(učenje je oblikovanje, ojačanje in prilagajanje asociativnih povezav);
– kognitivizem, ki poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, pred-
vsem spoznavnih procesov pri učenju, ter doseganje globljega razu-
mevanja;
– konstruktivizem, ki temelji na ideji, da znanje ni prenosljivo, temveč ga
zgradimo (konstruiramo) z lastno miselno aktivnostjo v procesu osmi-
šljanja svojih izkušenj;
– konektivizem, ki temelji na Downesovi domnevi o porazdeljeni kogni-
ciji oziroma na tezi, da je znanje porazdeljeno po človeških, družbenih
in tehnoloških omrežjih.
Pomembno je poudariti, da ravno izbira izhodiščnega teoretskega modela
določa pogled na to, kako se ljudje učijo, kako poučujejo učitelji in tudi, kako
se uporablja tehnologija za poučevanje.
V nadaljevanju bomo omenjene teorije učenja predstavili podrobneje.
Behaviorizem
Behaviorizem se je v zgodnjih letih . stoletja začel razvijati v Združenih dr-
žavah Amerike, kjer je tudi prevladoval do preloma stoletja. Osredotoča se na
preučevanje na zunaj opaznega vedenja. Mentalni procesi, kot so npr. mišlje-
nje, predstave, cilji in pričakovanja, radikalnih behavioristov ne zanimajo, saj
menijo, da ne morejo biti predmet znanosti, ker niso dostopni objektivnemu
raziskovanju (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ; Woolfolk, ).
Temeljna ideja behavioristične teorije je, da učenje izhaja iz sprememb v
vedenju, do katerih pride zaradi usvajanja, krepitve in uporabe asociacij (vezi)
sti in pristopov pomembno zato, da se učitelj zaveda različnih vidikov in vrst
znanj, da zna presoditi, katerim dati prednost v različnih situacijah, da ve, na
kakšen način jih razvijati (Žakelj, ), ter da v razredu ustvari take situacije,
v katerih se učenci učijo, razumejo in si zapomnijo (Woolfolk, ).
Pojmovanje učenja se je skozi leta raziskovanja spreminjalo. Unescova ura-
dna definicija učenja pravi (Marentič-Požarnik, , str. ), da je »učenje
vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih,
spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti
ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev«. V nadaljevanju bomo predsta-
vili nekaj glavnih konceptov in teorij učenja, ki so se razvili v tem stoletju na
Zahodu in so pomembno vplivali tudi na učenje in poučevanje matematike
(De Corte, ; Walling, ):
– behaviorizem, ki temelji na preučevanju na zunaj opaznega vedenja
(učenje je oblikovanje, ojačanje in prilagajanje asociativnih povezav);
– kognitivizem, ki poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, pred-
vsem spoznavnih procesov pri učenju, ter doseganje globljega razu-
mevanja;
– konstruktivizem, ki temelji na ideji, da znanje ni prenosljivo, temveč ga
zgradimo (konstruiramo) z lastno miselno aktivnostjo v procesu osmi-
šljanja svojih izkušenj;
– konektivizem, ki temelji na Downesovi domnevi o porazdeljeni kogni-
ciji oziroma na tezi, da je znanje porazdeljeno po človeških, družbenih
in tehnoloških omrežjih.
Pomembno je poudariti, da ravno izbira izhodiščnega teoretskega modela
določa pogled na to, kako se ljudje učijo, kako poučujejo učitelji in tudi, kako
se uporablja tehnologija za poučevanje.
V nadaljevanju bomo omenjene teorije učenja predstavili podrobneje.
Behaviorizem
Behaviorizem se je v zgodnjih letih . stoletja začel razvijati v Združenih dr-
žavah Amerike, kjer je tudi prevladoval do preloma stoletja. Osredotoča se na
preučevanje na zunaj opaznega vedenja. Mentalni procesi, kot so npr. mišlje-
nje, predstave, cilji in pričakovanja, radikalnih behavioristov ne zanimajo, saj
menijo, da ne morejo biti predmet znanosti, ker niso dostopni objektivnemu
raziskovanju (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ; Woolfolk, ).
Temeljna ideja behavioristične teorije je, da učenje izhaja iz sprememb v
vedenju, do katerih pride zaradi usvajanja, krepitve in uporabe asociacij (vezi)
