Page 16 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 16
aktika matematike v osnovni šoli
namreč začutiti pomen in smiselnost vsebin in znanja, ki se ga učijo, da lahko
znanje ponotranjijo.
Učni načrt za matematiko je zasnovan v obliki spiralnega kurikuluma, ki
temelji na večkratnem vračanju k temeljnim vsebinam in postopnem nad-
grajevanju ter dopolnjevanju znanja. Pri uvajanju pojmov je potrebno upo-
števati kognitivni razvoj otroka in obravnavo novih vsebin preko življenjskih
situacij smiselno navezati na že usvojene vsebine ter postopno vključevati
prenos znanja na druga področja (Žakelj, ).
De Corte (, str. ) izpostavlja, da so »končni cilj učenja in poučevanja
izgradnja ›prilagodljive kompetence‹, to je zmožnosti, da naučeno in osmi-
šljeno znanje ter razvite veščine uporabljamo v različnih situacijah na prožen
in ustvarjalen način«.
Za doseganje omenjenega cilja je potrebno dobro poznavanje učenja, ra-
zvoja mišljenja ter samega poteka izgradnje matematičnega znanja. Potreb-
no je poiskati odgovor na temeljna vprašanja uspešnega poučevanja: »Kaj je
učenje? Kako organizirati proces učenja, da bo učenec pri tem uspešen? Kaj
je bistvo učenja? Kaj se učiti? Kako zasnovati proces učenja, da bodo učen-
ci napredovali v miselnem razvoju ter dosegli kakovostno znanje in razvili
veščine za njegovo uporabo v različnih situacijah?« Odgovori na omenjena
vprašanja se skrivajo v različnih teorijah učenja. Poznavanje teh teorij učitelju
omogoča razumevanje procesa učenja, uporabo različnih pristopov ter mož-
nost razvijanja različnih modelov pouka z namenom, da učencem omogoči
kakovostno izgradnjo znanja.
Teorije učenja in poučevanja
Zanimanje za učenje in vplivanje nanj sega že v antično Grčijo, vendar se je
znanstveno preučevanje učenja na najtehtnejši način začelo na začetku .
stoletja. Znanstveno raziskovanje je krepilo visoka pričakovanja glede poten-
ciala, ki ga je imelo za izboljšanje izobraževalnih praks, vendar razmerje med
raziskovanjem in prakso v . stoletju ni bilo najproduktivnejše (De Corte,
). V tem času so številni psihologi, ki so se ukvarjali z učenjem, razvili več
kot teorij učenja (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ).
Poznavanje in razumevanje teorij učenja učitelju omogoča uporabo učin-
kovitih pristopov poučevanja, kjer s pomočjo različnih metod in oblik pouče-
vanja, skozi različne dejavnosti ter ob uporabi različnih didaktičnih sredstev
učencem omogoča uspešno izgrajevanje (matematičnega) znanja. Vsaka te-
orija ima tudi pomanjkljivosti, vendar te niso razlog, da bi jih zavrnili v celoti,
saj so imele posamezne teorije pomemben vpliv pri razvoju izobraževalnih
praks. Žakelj () meni, da je poznavanje teorij učenja, njihovih zakonito-
namreč začutiti pomen in smiselnost vsebin in znanja, ki se ga učijo, da lahko
znanje ponotranjijo.
Učni načrt za matematiko je zasnovan v obliki spiralnega kurikuluma, ki
temelji na večkratnem vračanju k temeljnim vsebinam in postopnem nad-
grajevanju ter dopolnjevanju znanja. Pri uvajanju pojmov je potrebno upo-
števati kognitivni razvoj otroka in obravnavo novih vsebin preko življenjskih
situacij smiselno navezati na že usvojene vsebine ter postopno vključevati
prenos znanja na druga področja (Žakelj, ).
De Corte (, str. ) izpostavlja, da so »končni cilj učenja in poučevanja
izgradnja ›prilagodljive kompetence‹, to je zmožnosti, da naučeno in osmi-
šljeno znanje ter razvite veščine uporabljamo v različnih situacijah na prožen
in ustvarjalen način«.
Za doseganje omenjenega cilja je potrebno dobro poznavanje učenja, ra-
zvoja mišljenja ter samega poteka izgradnje matematičnega znanja. Potreb-
no je poiskati odgovor na temeljna vprašanja uspešnega poučevanja: »Kaj je
učenje? Kako organizirati proces učenja, da bo učenec pri tem uspešen? Kaj
je bistvo učenja? Kaj se učiti? Kako zasnovati proces učenja, da bodo učen-
ci napredovali v miselnem razvoju ter dosegli kakovostno znanje in razvili
veščine za njegovo uporabo v različnih situacijah?« Odgovori na omenjena
vprašanja se skrivajo v različnih teorijah učenja. Poznavanje teh teorij učitelju
omogoča razumevanje procesa učenja, uporabo različnih pristopov ter mož-
nost razvijanja različnih modelov pouka z namenom, da učencem omogoči
kakovostno izgradnjo znanja.
Teorije učenja in poučevanja
Zanimanje za učenje in vplivanje nanj sega že v antično Grčijo, vendar se je
znanstveno preučevanje učenja na najtehtnejši način začelo na začetku .
stoletja. Znanstveno raziskovanje je krepilo visoka pričakovanja glede poten-
ciala, ki ga je imelo za izboljšanje izobraževalnih praks, vendar razmerje med
raziskovanjem in prakso v . stoletju ni bilo najproduktivnejše (De Corte,
). V tem času so številni psihologi, ki so se ukvarjali z učenjem, razvili več
kot teorij učenja (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ).
Poznavanje in razumevanje teorij učenja učitelju omogoča uporabo učin-
kovitih pristopov poučevanja, kjer s pomočjo različnih metod in oblik pouče-
vanja, skozi različne dejavnosti ter ob uporabi različnih didaktičnih sredstev
učencem omogoča uspešno izgrajevanje (matematičnega) znanja. Vsaka te-
orija ima tudi pomanjkljivosti, vendar te niso razlog, da bi jih zavrnili v celoti,
saj so imele posamezne teorije pomemben vpliv pri razvoju izobraževalnih
praks. Žakelj () meni, da je poznavanje teorij učenja, njihovih zakonito-
