Page 18 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
aktika matematike v osnovni šoli
med dražljaji iz okolja in opaznimi odzivi posameznika (reakcijami) nanje ali
kot kompleksnejša povezava med mrežno povezanimi elementi (Jaušovec,
). Ta vidik predstavlja temelj vseh behaviorističnih teorij, ki se razlikujejo
predvsem po mehanizmih, ki vplivajo na določanje vezi med dražljajem in
reakcijo (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ).
Behavioristi v ospredje postavljajo zunanjo motivacijo, ki temelji na pogo-
jevanju – Skinnerjeva teorija podkrepitve. Na osnovi te teorije se je kasneje
razvilo programirano učenje (v katerem pravilno zaporedje delnih vedenj, ki
se jih učimo, določa podrobna analiza nalog) (De Corte, ), v novejšem ča-
su pa inteligentni računalniški tutorski sistemi, ki delujejo na načelu pozitivne
podkrepitve (Jaušovec, ; Marentič-Požarnik, ).
Vpliv behaviorizma na pouk (tudi pouk matematike) se kaže predvsem v
strukturiranosti pouka (splošni in operativni cilji), sekvenčnem posredovanju
enot, ki temelji na povečevanju kompleksnosti (elementarno znanje je torej
osnova za bolj sestavljeno). Učenje temelji na pomnjenju dejstev in trenira-
nju matematičnih procedur (»dril«), saj to po mnenju behavioristov krepi vezi
med dražljajem in reakcijo (Kennedy, Tipps in Johnson, ).
V skladu z behavioristično teorijo so učiteljeve naloge organizacija pouka
in priprava ustreznega gradiva, nadzorovanje procesa učenja, dajanje takoj-
šnje povratne informacije in nagrajevanje ustreznega vedenja.
Značilni so jasni, specifični, dobro vidni in merljivi cilji, njihovo premišlje-
no veriženje ter potreba po nenehnem preverjanju in ocenjevanju znanja,
kjer gre za dosledno sprotno pogojevanje z namenom vzdrževanja znanja
(Lipovec, Kobal in Repolusk, ). Behavioristi so uvedli tudi najobjektivnej-
šo obliko preverjanja in ocenjevanja znanja – izdelali so test znanja (Jaušovec,
; Orton, ).
V skladu z behavioristično teorijo učenje poteka tako, da učenci sledijo uči-
teljevim navodilom, ponujenemu gradivu in rešujejo naloge po prikazanem
postopku (Orton, ). Rešujejo jih individualno ali pa so razdeljeni v sku-
pine. Teži se k učenju brez napak z veliko vaje (»dril«) in utrjevanju teorije z
nalogami (Jaušovec, ).
Behavioristični pristopi, ki temeljijo na opredeljevanju učnih ciljev, tehni-
kah učenja spretnosti in sistemih vodenja razreda, so po mnenju Woolfolkove
() še vedno uporabni, in sicer, kadar je učiteljev cilj, da si učenci zapomni-
jo določene informacije, se naučijo določenih spretnosti (smiselno je učenje
iz gradiv, ki so logična in sestavljena iz dejstev) ali kadar je cilj sprememba
določenega vedenja.
Slabosti behavioristične teorije se kažejo predvsem v dejstvu, da slednja ne
spodbuja razvoja kompleksnega konceptualnega znanja in razvoja miselnih
med dražljaji iz okolja in opaznimi odzivi posameznika (reakcijami) nanje ali
kot kompleksnejša povezava med mrežno povezanimi elementi (Jaušovec,
). Ta vidik predstavlja temelj vseh behaviorističnih teorij, ki se razlikujejo
predvsem po mehanizmih, ki vplivajo na določanje vezi med dražljajem in
reakcijo (De Corte, ; Marentič-Požarnik, ).
Behavioristi v ospredje postavljajo zunanjo motivacijo, ki temelji na pogo-
jevanju – Skinnerjeva teorija podkrepitve. Na osnovi te teorije se je kasneje
razvilo programirano učenje (v katerem pravilno zaporedje delnih vedenj, ki
se jih učimo, določa podrobna analiza nalog) (De Corte, ), v novejšem ča-
su pa inteligentni računalniški tutorski sistemi, ki delujejo na načelu pozitivne
podkrepitve (Jaušovec, ; Marentič-Požarnik, ).
Vpliv behaviorizma na pouk (tudi pouk matematike) se kaže predvsem v
strukturiranosti pouka (splošni in operativni cilji), sekvenčnem posredovanju
enot, ki temelji na povečevanju kompleksnosti (elementarno znanje je torej
osnova za bolj sestavljeno). Učenje temelji na pomnjenju dejstev in trenira-
nju matematičnih procedur (»dril«), saj to po mnenju behavioristov krepi vezi
med dražljajem in reakcijo (Kennedy, Tipps in Johnson, ).
V skladu z behavioristično teorijo so učiteljeve naloge organizacija pouka
in priprava ustreznega gradiva, nadzorovanje procesa učenja, dajanje takoj-
šnje povratne informacije in nagrajevanje ustreznega vedenja.
Značilni so jasni, specifični, dobro vidni in merljivi cilji, njihovo premišlje-
no veriženje ter potreba po nenehnem preverjanju in ocenjevanju znanja,
kjer gre za dosledno sprotno pogojevanje z namenom vzdrževanja znanja
(Lipovec, Kobal in Repolusk, ). Behavioristi so uvedli tudi najobjektivnej-
šo obliko preverjanja in ocenjevanja znanja – izdelali so test znanja (Jaušovec,
; Orton, ).
V skladu z behavioristično teorijo učenje poteka tako, da učenci sledijo uči-
teljevim navodilom, ponujenemu gradivu in rešujejo naloge po prikazanem
postopku (Orton, ). Rešujejo jih individualno ali pa so razdeljeni v sku-
pine. Teži se k učenju brez napak z veliko vaje (»dril«) in utrjevanju teorije z
nalogami (Jaušovec, ).
Behavioristični pristopi, ki temeljijo na opredeljevanju učnih ciljev, tehni-
kah učenja spretnosti in sistemih vodenja razreda, so po mnenju Woolfolkove
() še vedno uporabni, in sicer, kadar je učiteljev cilj, da si učenci zapomni-
jo določene informacije, se naučijo določenih spretnosti (smiselno je učenje
iz gradiv, ki so logična in sestavljena iz dejstev) ali kadar je cilj sprememba
določenega vedenja.
Slabosti behavioristične teorije se kažejo predvsem v dejstvu, da slednja ne
spodbuja razvoja kompleksnega konceptualnega znanja in razvoja miselnih
