Page 20 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
aktika matematike v osnovni šoli
Vpliv kognitivne teorije na izobraževanje se kaže v razvoju in uporabi ra-
znih organizatorjev, mnemoničnih tehnik, metafor, deljenja celote na manjše
dele, organizacije učnih materialov od enostavnejših do kompleksnih in dru-
gih pripomočkov, ki pomagajo učencu pri zapomnitvi.
Konstruktivizem in socialni konstruktivizem
Konstruktivisti se še podrobneje posvečajo preučevanju notranjih miselnih
procesov. Konstruktivistična teorija temelji na ideji, da učenci niso le pasivni
prejemniki informacij, temveč aktivno gradijo svoje znanje in veščine skozi
interakcije z okoljem in z reorganizacijo lastnih miselnih struktur. Govorimo
torej o konstrukciji znanja, kjer je učni proces usmerjen na učenca (učenec
prevzame aktivno vlogo v procesu učenja), učitelj (ki je imel v preteklosti
predvsem nalogo posredovalca znanja) pa ga pri učenju usmerja in spod-
buja (De Corte, ). Pomembno je, da učitelj strategije poučevanja sproti
prilagaja odzivom učencev ter slednje spodbuja k analizi in interpretaciji in-
formacij.
Socialni konstruktivisti se oddaljujejo od razumevanja, da učenje in kogni-
cija potekata v izoliranem umu ter da je znanje neodvisno od situacij, znotraj
katerih nastaja. Učenje in kognicijo razumejo kot interaktivno dejavnost med
posameznikom in situacijo (De Corte, ). Kognitivne sposobnosti se torej
razvijajo tudi v socialni interakciji. Konstruktivistični pristop podpira sodelo-
valno učenje in socialno interakcijo med učenci ter med učenci in učiteljem.
Sodelovanje omogoča soočanje različnih stališč in vpogled v drugačno raz-
mišljanje, ki lahko povzroči destabilizacijo prvotnega razumevanja. Omenja-
no lahko dosežemo z uporabo oblik dela, kot so skupinsko delo, sodeloval-
no učenje, delo v parih, skupinske razprave, pogovor, posvetovanje v skupini
(Žakelj, ). Konstruktivisti poudarjajo, da naj bo učenec aktivno vključen
v sooblikovanje učnega procesa (Dougiamas, ).
Mentalni procesi (kognicije) se, kljub temu, da jih ne moremo opazovati,
kažejo v visokem individualnem odzivu na učenje – posameznik se uči tako,
da ustvari lastno unikatno razumevanje, ki izhaja iz njegove lastne izkušnje
(Kennedy idr., ). Pojmovne strukture so torej proizvod miselne dejavno-
sti posameznika, ki oblikuje svoje mišljenje tako, da je usklajeno z izkušenj-
skim svetom. Konstruktivisti ljudi obravnavajo kot aktivne učence, ki tvorijo
izkušnje, iščejo informacije za reševanje problemov in reorganizirajo to, kar
že vedo, da bi dosegli nov vpogled (Woolfolk, ).
Za razliko od behavioristov, ki učenje vidijo kot temelječe na zunanji moti-
vaciji, je pri konstruktivistih v ospredju spodbujanje notranje motivacije. Uči-
telj lahko na notranjo motivacijo učencev vpliva z uporabo primernih didak-
Vpliv kognitivne teorije na izobraževanje se kaže v razvoju in uporabi ra-
znih organizatorjev, mnemoničnih tehnik, metafor, deljenja celote na manjše
dele, organizacije učnih materialov od enostavnejših do kompleksnih in dru-
gih pripomočkov, ki pomagajo učencu pri zapomnitvi.
Konstruktivizem in socialni konstruktivizem
Konstruktivisti se še podrobneje posvečajo preučevanju notranjih miselnih
procesov. Konstruktivistična teorija temelji na ideji, da učenci niso le pasivni
prejemniki informacij, temveč aktivno gradijo svoje znanje in veščine skozi
interakcije z okoljem in z reorganizacijo lastnih miselnih struktur. Govorimo
torej o konstrukciji znanja, kjer je učni proces usmerjen na učenca (učenec
prevzame aktivno vlogo v procesu učenja), učitelj (ki je imel v preteklosti
predvsem nalogo posredovalca znanja) pa ga pri učenju usmerja in spod-
buja (De Corte, ). Pomembno je, da učitelj strategije poučevanja sproti
prilagaja odzivom učencev ter slednje spodbuja k analizi in interpretaciji in-
formacij.
Socialni konstruktivisti se oddaljujejo od razumevanja, da učenje in kogni-
cija potekata v izoliranem umu ter da je znanje neodvisno od situacij, znotraj
katerih nastaja. Učenje in kognicijo razumejo kot interaktivno dejavnost med
posameznikom in situacijo (De Corte, ). Kognitivne sposobnosti se torej
razvijajo tudi v socialni interakciji. Konstruktivistični pristop podpira sodelo-
valno učenje in socialno interakcijo med učenci ter med učenci in učiteljem.
Sodelovanje omogoča soočanje različnih stališč in vpogled v drugačno raz-
mišljanje, ki lahko povzroči destabilizacijo prvotnega razumevanja. Omenja-
no lahko dosežemo z uporabo oblik dela, kot so skupinsko delo, sodeloval-
no učenje, delo v parih, skupinske razprave, pogovor, posvetovanje v skupini
(Žakelj, ). Konstruktivisti poudarjajo, da naj bo učenec aktivno vključen
v sooblikovanje učnega procesa (Dougiamas, ).
Mentalni procesi (kognicije) se, kljub temu, da jih ne moremo opazovati,
kažejo v visokem individualnem odzivu na učenje – posameznik se uči tako,
da ustvari lastno unikatno razumevanje, ki izhaja iz njegove lastne izkušnje
(Kennedy idr., ). Pojmovne strukture so torej proizvod miselne dejavno-
sti posameznika, ki oblikuje svoje mišljenje tako, da je usklajeno z izkušenj-
skim svetom. Konstruktivisti ljudi obravnavajo kot aktivne učence, ki tvorijo
izkušnje, iščejo informacije za reševanje problemov in reorganizirajo to, kar
že vedo, da bi dosegli nov vpogled (Woolfolk, ).
Za razliko od behavioristov, ki učenje vidijo kot temelječe na zunanji moti-
vaciji, je pri konstruktivistih v ospredju spodbujanje notranje motivacije. Uči-
telj lahko na notranjo motivacijo učencev vpliva z uporabo primernih didak-
