Page 19 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
Teorije učenja in poučevanja
veščin ter ne upošteva socialnih in čustvenih dejavnikov, ki vplivajo na uče-
nje (De Corte, ). Učenci v učni situaciji zavzamejo le pasivno vlogo – so
zgolj prejemniki znanja (Woolfolk, ). Behavioristična teorij ne upošteva
notranje motivacije za učenje, ki vpliva na trajnost pridobljenega znanja, saj
naravnanost na izid ne prinaša trajnega znanja, ker slednje ni ponotranjeno
(Marentič-Požarnik, ; Orton, ).
Kognitivizem
Nezadovoljstvo z zmožnostjo behaviorističnih teorij, da razložijo kompleksne
pojave, računalniška revolucija in preobrati pri razumevanju jezikovnega ra-
zvoja so bili vzroki za oživitev kognitivnega raziskovanja in začetek »kognitiv-
ne revolucije«. Dokazi so nakazovali, da gre pri ljudeh za nekaj več kot le odzi-
vanje na dražljaje, saj ljudje svoje odzive npr. načrtujemo, uporabljamo stra-
tegije za lažjo zapomnitev, učno gradivo organiziramo na sebi lasten način
itd. (Woolfolk, ). Kognitivna psihologija tako učenja ne razume več kot
odzivanje na dražljaje, temveč kot predelovanje informacij (De Corte, )
oziroma kot aktiven miselni proces, ki ga ne moremo opazovati neposredno
(Marentič-Požarnik, ).
Kognitivizem poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, predvsem
spoznavnih procesov pri učenju (npr. vpliv predznanja, ciljev, pričakovanj
itd.) ter doseganje globljega razumevanja (Marentič-Požarnik, ).
Cilj kognitivne teorije je čim uspešnejši in učinkovitejši prenos znanja na
učence. Kognitivisti so se pri raziskovanju osredotočili predvsem na spozna-
vanje in razumevanje notranjih mentalnih procesov (mišljenje, učenje, reše-
vanje problemov), ukvarjali so se s strategijami (npr. uporaba učinkovitih stra-
tegij pri reševanju matematičnih problemov) in s pojasnjevanjem konceptu-
alnih struktur, ki jih danes razumemo kot osnovo za razvijanje kompetenc
(De Corte, ). Kompleksni kognitivni procesi namreč vodijo do razume-
vanja, to je primernega transformiranja in uporabe znanja, spretnosti in idej
(Woolfolk, ). Pri učenju gre torej za aktiven proces spreminjanja miselnih
struktur, ki temelji na procesiranju informacij. Učenec informacije sprejme,
nato na njih izvaja kognitivne operacije, jih shrani v spominu in nato uporab-
lja. Ker učenje temelji predvsem na predelovanju informacij (kjer je učitelj
posredovalec znanja, učenec pa pogosto pasivni prejemnik), usvajanje zna-
nja poteka na precej pasivne načine – najprimernejši metodi poučevanja sta
namreč predavanje in branje iz učbenikov (De Corte, ).
Učenje torej ni več pojmovano kot krepitev odzivov (metafora behaviori-
stične teorije), temveč kot usvajanje znanja (metafora kognitivne teorije) (De
Corte, ).
veščin ter ne upošteva socialnih in čustvenih dejavnikov, ki vplivajo na uče-
nje (De Corte, ). Učenci v učni situaciji zavzamejo le pasivno vlogo – so
zgolj prejemniki znanja (Woolfolk, ). Behavioristična teorij ne upošteva
notranje motivacije za učenje, ki vpliva na trajnost pridobljenega znanja, saj
naravnanost na izid ne prinaša trajnega znanja, ker slednje ni ponotranjeno
(Marentič-Požarnik, ; Orton, ).
Kognitivizem
Nezadovoljstvo z zmožnostjo behaviorističnih teorij, da razložijo kompleksne
pojave, računalniška revolucija in preobrati pri razumevanju jezikovnega ra-
zvoja so bili vzroki za oživitev kognitivnega raziskovanja in začetek »kognitiv-
ne revolucije«. Dokazi so nakazovali, da gre pri ljudeh za nekaj več kot le odzi-
vanje na dražljaje, saj ljudje svoje odzive npr. načrtujemo, uporabljamo stra-
tegije za lažjo zapomnitev, učno gradivo organiziramo na sebi lasten način
itd. (Woolfolk, ). Kognitivna psihologija tako učenja ne razume več kot
odzivanje na dražljaje, temveč kot predelovanje informacij (De Corte, )
oziroma kot aktiven miselni proces, ki ga ne moremo opazovati neposredno
(Marentič-Požarnik, ).
Kognitivizem poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, predvsem
spoznavnih procesov pri učenju (npr. vpliv predznanja, ciljev, pričakovanj
itd.) ter doseganje globljega razumevanja (Marentič-Požarnik, ).
Cilj kognitivne teorije je čim uspešnejši in učinkovitejši prenos znanja na
učence. Kognitivisti so se pri raziskovanju osredotočili predvsem na spozna-
vanje in razumevanje notranjih mentalnih procesov (mišljenje, učenje, reše-
vanje problemov), ukvarjali so se s strategijami (npr. uporaba učinkovitih stra-
tegij pri reševanju matematičnih problemov) in s pojasnjevanjem konceptu-
alnih struktur, ki jih danes razumemo kot osnovo za razvijanje kompetenc
(De Corte, ). Kompleksni kognitivni procesi namreč vodijo do razume-
vanja, to je primernega transformiranja in uporabe znanja, spretnosti in idej
(Woolfolk, ). Pri učenju gre torej za aktiven proces spreminjanja miselnih
struktur, ki temelji na procesiranju informacij. Učenec informacije sprejme,
nato na njih izvaja kognitivne operacije, jih shrani v spominu in nato uporab-
lja. Ker učenje temelji predvsem na predelovanju informacij (kjer je učitelj
posredovalec znanja, učenec pa pogosto pasivni prejemnik), usvajanje zna-
nja poteka na precej pasivne načine – najprimernejši metodi poučevanja sta
namreč predavanje in branje iz učbenikov (De Corte, ).
Učenje torej ni več pojmovano kot krepitev odzivov (metafora behaviori-
stične teorije), temveč kot usvajanje znanja (metafora kognitivne teorije) (De
Corte, ).
