Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 144
študijski večeri
Rima«, vrača na izhodišče; Grčija in Rim sovpadeta v novi res publica
litterarum. Vendar ima epitaf Hrisolorasu tudi povsem konkretno poli-
tično poanto. V njem carigrajski učitelj grščine nastopa kot oseba, ki so
jo »vsi šteli za vredno najvišje svečeniške službe, ki obstaja med smrtni-
mi« (ut ab omnibus summo inter mortales sacerdotio dignus haberetur),
torej papeške službe. Vsaj Vergerij starejši (če ne še kdo drug) je torej v
njem videl osebnost, ki bi lahko presegla vzhodno-zahodno shizmo.31
Poleg tega dokument iz leta 1406 priča, da je papež Hrisolorasu dovolil
brati mašo v grščini po lastnem prevodu misala.32 Vse to so ne le možni,
temveč tudi zelo verjetni zgledi za Vergerija mlajšega, o katerem sem
tudi brez neposrednih dokumentarnih dokazov prepričan, da je v juž-
noslovanskih prevodih videl pot kulturne (in ne le verske) sinteze, ki bi
po možnosti segala do Carigrada. Vergerij mlajši je bil sicer bolj poli-
tik in publicist kot pravi humanistični literat, toda na njegovo zanima-
nje za grštvo kaže latinski prevod Homerja, ki mu ga je Divus posvetil
kot koprskemu škofu (gl. zgoraj). To je tudi dokaz Vergerijevega za-
nimanja za prevajanje temeljnih grških besedil. Čisto mogoče, da je v
Trubarjevih prevodih videl reprizo divovskega projekta. Odtod morda
tudi njegova zagrenjenost, ko je uvidel, da stvaritev novega knjižnega je-
zika ne bo mogla biti teoretsko domišljena do take mere, kot je bila pri
večjih evropskih jezikih.
Trubarjeva omejitev na narečja, katerih skupni imenovalec danes
vidimo v knjižni slovenščini, je bila nedvomno plod realističnih jezi-
kovnih uvidov in pragmatičnih razmislekov.33 Njegove izjave, češ da ne
zna hrvaško, se lahko zdijo nenavadne spričo stikov njegove družine s
Hrvati (prim. Golec 2014, 78–80) in dejstva, da se je šolal na Reki, ven-
31 Prim. Thomson 1966, 81–92, o možnih političnih ozadjih Grkove udeležbe na kon-
cilu.
32 V ozadju je bil kot posrednik morda sam Leonardo Bruni; prim. Hankins 2003,
252.
33 To priznava celo Fine (2006, 207–8 in op. 94), ki je do Trubarja in Vergerija si-
cer presenetljivo nepozoren; omejuje se na povzetek razmišljanj Olge Nedeljko-
vić (1984), ki v osnovi prepričljivo, a nekoliko preveč shematično zarisuje razloček
med reformatorjem »nemškega« tipa in »nacionalistom« Trubarjem ter univerza-
listom humanističnega kova Vergerijem.
142
Rima«, vrača na izhodišče; Grčija in Rim sovpadeta v novi res publica
litterarum. Vendar ima epitaf Hrisolorasu tudi povsem konkretno poli-
tično poanto. V njem carigrajski učitelj grščine nastopa kot oseba, ki so
jo »vsi šteli za vredno najvišje svečeniške službe, ki obstaja med smrtni-
mi« (ut ab omnibus summo inter mortales sacerdotio dignus haberetur),
torej papeške službe. Vsaj Vergerij starejši (če ne še kdo drug) je torej v
njem videl osebnost, ki bi lahko presegla vzhodno-zahodno shizmo.31
Poleg tega dokument iz leta 1406 priča, da je papež Hrisolorasu dovolil
brati mašo v grščini po lastnem prevodu misala.32 Vse to so ne le možni,
temveč tudi zelo verjetni zgledi za Vergerija mlajšega, o katerem sem
tudi brez neposrednih dokumentarnih dokazov prepričan, da je v juž-
noslovanskih prevodih videl pot kulturne (in ne le verske) sinteze, ki bi
po možnosti segala do Carigrada. Vergerij mlajši je bil sicer bolj poli-
tik in publicist kot pravi humanistični literat, toda na njegovo zanima-
nje za grštvo kaže latinski prevod Homerja, ki mu ga je Divus posvetil
kot koprskemu škofu (gl. zgoraj). To je tudi dokaz Vergerijevega za-
nimanja za prevajanje temeljnih grških besedil. Čisto mogoče, da je v
Trubarjevih prevodih videl reprizo divovskega projekta. Odtod morda
tudi njegova zagrenjenost, ko je uvidel, da stvaritev novega knjižnega je-
zika ne bo mogla biti teoretsko domišljena do take mere, kot je bila pri
večjih evropskih jezikih.
Trubarjeva omejitev na narečja, katerih skupni imenovalec danes
vidimo v knjižni slovenščini, je bila nedvomno plod realističnih jezi-
kovnih uvidov in pragmatičnih razmislekov.33 Njegove izjave, češ da ne
zna hrvaško, se lahko zdijo nenavadne spričo stikov njegove družine s
Hrvati (prim. Golec 2014, 78–80) in dejstva, da se je šolal na Reki, ven-
31 Prim. Thomson 1966, 81–92, o možnih političnih ozadjih Grkove udeležbe na kon-
cilu.
32 V ozadju je bil kot posrednik morda sam Leonardo Bruni; prim. Hankins 2003,
252.
33 To priznava celo Fine (2006, 207–8 in op. 94), ki je do Trubarja in Vergerija si-
cer presenetljivo nepozoren; omejuje se na povzetek razmišljanj Olge Nedeljko-
vić (1984), ki v osnovi prepričljivo, a nekoliko preveč shematično zarisuje razloček
med reformatorjem »nemškega« tipa in »nacionalistom« Trubarjem ter univerza-
listom humanističnega kova Vergerijem.
142
