Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 143
marko marinčič
motivacije za širitev tiska v »ilirščini«, je povezano z dvema okoliščina-
ma. Jasno je, da se Vergerij z južnoslovanskimi ljudstvi (pa tudi z inte-
resi lokalnega plemstva) ne more identificirati na enak način kot Trubar,
zato v razmislekih o širitvi reformacijskega tiska na jugovzhod ne čuti
potrebe po defenzivni drži in strogih jezikovnih zamejitvah. Poleg tega
je njegov pogled še vedno podoben prejšnjemu: to je pogled ambicioz
nega, k velikopoteznim načrtom nagnjenega diplomata in politika, ki
nima prave občutljivosti za lokalne razmere.29 Če je Trubarjev pogled
proti jugovzhodu nujno defenziven, je Vergerijev obremenjen z mito-
mansko širokopoteznostjo, ki izvira še iz njegove katoliške faze, iz ob-
dobja nunciat ure. Če si lahko dovolimo še eno zgodovinsko nekorektno
biografsko špekulacijo: zdi se, kot da želi Vergerij z idejo o ilirski vulga-
ti ponoviti in v novih okoliščinah na drugačen način uresničiti spodle-
teli načrt bondovske misije v Carigrad.
Kaj pa kulturni vidik? V Carigradu je Vergerij kot renesančni hu-
manist nedvomno videl še kaj več kot središče Antikristove države.
Carigrad je za humaniste tudi pot, po kateri se latinski Zahod vrača
k Homerju in Platonu. Vergerijev slavnejši sorodnik Vergerij starejši,
eden prvih učencev Manuela Hrisolorasa, je svojemu grškemu učitel
ju, ki je po naključju umrl med konstanškim koncilom, sestavil epitaf.
V tem epitafu je Hrisoloras predstavljen kot eden tistih Rimljanov, ki
so šli s Konstantinom ustanavljat novo metropolo.30 To je translatio im
perii, obrnjena na glavo: Rim se prek Konstantinopla, uradno »novega
29 V tem pogledu mu je slovensko zgodovinopisje po pravici očitalo narcisizem in
površnost, vendar je izhajalo iz povsem napačnih, anahronističnih pričakovanj.
Kakšno drugačno držo pa lahko pričakujemo od renesančnega cerkvenega politi-
ka? Več kot zgovorna so nenehna namigovanja (nekaj navedkov Marinčič 2018b),
da si je hotel Vergerij prilastiti Trubarjevo avtorsko delo, kot da bi elokventni hu-
manist in politik v teh besedilih lahko videl literarni dosežek. Nesporno sta si Ver-
gerij in Trubar pozneje konkurirala glede hrvaškega reformacijskega tiska, vendar
je tudi Trubar, četudi je vztrajal pri jezikovni razmejitvi, v odnosu do Hrvatov in
Konzula kazal hegemonistično težnjo, vse dokler ni od hrvaškega tiska resignira-
no dvignil rok. S tem Trubarjevim hegemonizmom se zelo učinkovito okorišča
njegov katoliški zoprnik Gruden (1908, 246).
30 Ex vetusto genere Romanorum, qui cum Constantino imperatore migrarunt. O tem
nazadnje Wulfram 2012.
141
motivacije za širitev tiska v »ilirščini«, je povezano z dvema okoliščina-
ma. Jasno je, da se Vergerij z južnoslovanskimi ljudstvi (pa tudi z inte-
resi lokalnega plemstva) ne more identificirati na enak način kot Trubar,
zato v razmislekih o širitvi reformacijskega tiska na jugovzhod ne čuti
potrebe po defenzivni drži in strogih jezikovnih zamejitvah. Poleg tega
je njegov pogled še vedno podoben prejšnjemu: to je pogled ambicioz
nega, k velikopoteznim načrtom nagnjenega diplomata in politika, ki
nima prave občutljivosti za lokalne razmere.29 Če je Trubarjev pogled
proti jugovzhodu nujno defenziven, je Vergerijev obremenjen z mito-
mansko širokopoteznostjo, ki izvira še iz njegove katoliške faze, iz ob-
dobja nunciat ure. Če si lahko dovolimo še eno zgodovinsko nekorektno
biografsko špekulacijo: zdi se, kot da želi Vergerij z idejo o ilirski vulga-
ti ponoviti in v novih okoliščinah na drugačen način uresničiti spodle-
teli načrt bondovske misije v Carigrad.
Kaj pa kulturni vidik? V Carigradu je Vergerij kot renesančni hu-
manist nedvomno videl še kaj več kot središče Antikristove države.
Carigrad je za humaniste tudi pot, po kateri se latinski Zahod vrača
k Homerju in Platonu. Vergerijev slavnejši sorodnik Vergerij starejši,
eden prvih učencev Manuela Hrisolorasa, je svojemu grškemu učitel
ju, ki je po naključju umrl med konstanškim koncilom, sestavil epitaf.
V tem epitafu je Hrisoloras predstavljen kot eden tistih Rimljanov, ki
so šli s Konstantinom ustanavljat novo metropolo.30 To je translatio im
perii, obrnjena na glavo: Rim se prek Konstantinopla, uradno »novega
29 V tem pogledu mu je slovensko zgodovinopisje po pravici očitalo narcisizem in
površnost, vendar je izhajalo iz povsem napačnih, anahronističnih pričakovanj.
Kakšno drugačno držo pa lahko pričakujemo od renesančnega cerkvenega politi-
ka? Več kot zgovorna so nenehna namigovanja (nekaj navedkov Marinčič 2018b),
da si je hotel Vergerij prilastiti Trubarjevo avtorsko delo, kot da bi elokventni hu-
manist in politik v teh besedilih lahko videl literarni dosežek. Nesporno sta si Ver-
gerij in Trubar pozneje konkurirala glede hrvaškega reformacijskega tiska, vendar
je tudi Trubar, četudi je vztrajal pri jezikovni razmejitvi, v odnosu do Hrvatov in
Konzula kazal hegemonistično težnjo, vse dokler ni od hrvaškega tiska resignira-
no dvignil rok. S tem Trubarjevim hegemonizmom se zelo učinkovito okorišča
njegov katoliški zoprnik Gruden (1908, 246).
30 Ex vetusto genere Romanorum, qui cum Constantino imperatore migrarunt. O tem
nazadnje Wulfram 2012.
141
