Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 175
primož Simoniti
posebej ne opredeljuje, razen v smislu »globoke religiozne eksistencial
ne stiske in potrebe«, kar bi lahko razumeli tudi kot nekaj res čisto
subjektivnega. Toda ti »korekciji« v ničemer ne zamajeta Simonitijevih
ugotovitev, temveč jih kvečjemu dopolnjujeta in potrjujeta.
Tako po eni strani Marko Marinčič v svoji razpravi v pričujoči števil-
ki opozarja na ključno vlogo, ki jo je zlasti v praktičnem smislu za slo-
vensko slovstvo odigral Vergerij, pri čemer lahko rečemo, da so prišle do
izraza sposobnosti, ki jih je razvil, ko se je samoustvarjal v renesančne-
ga gospoda z velikopoteznimi diplomatskimi ambicijami. Po drugi stra-
ni pa lahko spomnimo na razpravi Marka Kerševana o posebni teološki
spodbudi, ki jo za prevajanje Božje besede v domače ljudske jezike daje
ravno osrednja vloga, ki jo za reformatorje ta beseda ima – kot tista, ki
ustvarja in ohranja tako vero posameznika kot tudi občestvo, Cerkev
– nasproti drug(ačn)im sredstvom oz. pomagalom, vključno z ritualno
uporabo nerazumljivih besed.2 Pričujoča številka prinaša tudi prevod
Luthrovih in Melanchthonovih spisov o izobraževanju, pri čemer zlas-
ti pri Luthrovih najdemo od humanističnih idealov precej neodvisne,
namreč eksegetske argumente za splošno izobrazbo, ki vsekakor prehi-
tevajo družbeno-ekonomsko potrebo po splošni izobrazbi, kakršna je
značilna za razvito meščansko družbo.
viri
Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica.
–––. (1979) 2007. »Kulturnozgodovinski pomen renesančnega humanizma pri Sloven-
cih.« V Simoniti 2007, 7–21.
–––. (1984) 2007. »K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo.« V Simo-
niti 2007, 22–36.
–––. (1985) 2007. »Etnična zavest slovenskih humanistov in protestantov.« V Simoni-
ti, 2007, 155–172.
2 Glej Marko Kerševan, »Trubarjeva ’cerkev Božja slovenskega jezika’ in ’narod slo-
venskega jezika’,« Stati inu obstati 4, št. 7-8 (2008): 188–202, in »Božja beseda in/
kot ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja,« Slavistična revija 4, št. 1
(2009): 23–34.
173
posebej ne opredeljuje, razen v smislu »globoke religiozne eksistencial
ne stiske in potrebe«, kar bi lahko razumeli tudi kot nekaj res čisto
subjektivnega. Toda ti »korekciji« v ničemer ne zamajeta Simonitijevih
ugotovitev, temveč jih kvečjemu dopolnjujeta in potrjujeta.
Tako po eni strani Marko Marinčič v svoji razpravi v pričujoči števil-
ki opozarja na ključno vlogo, ki jo je zlasti v praktičnem smislu za slo-
vensko slovstvo odigral Vergerij, pri čemer lahko rečemo, da so prišle do
izraza sposobnosti, ki jih je razvil, ko se je samoustvarjal v renesančne-
ga gospoda z velikopoteznimi diplomatskimi ambicijami. Po drugi stra-
ni pa lahko spomnimo na razpravi Marka Kerševana o posebni teološki
spodbudi, ki jo za prevajanje Božje besede v domače ljudske jezike daje
ravno osrednja vloga, ki jo za reformatorje ta beseda ima – kot tista, ki
ustvarja in ohranja tako vero posameznika kot tudi občestvo, Cerkev
– nasproti drug(ačn)im sredstvom oz. pomagalom, vključno z ritualno
uporabo nerazumljivih besed.2 Pričujoča številka prinaša tudi prevod
Luthrovih in Melanchthonovih spisov o izobraževanju, pri čemer zlas-
ti pri Luthrovih najdemo od humanističnih idealov precej neodvisne,
namreč eksegetske argumente za splošno izobrazbo, ki vsekakor prehi-
tevajo družbeno-ekonomsko potrebo po splošni izobrazbi, kakršna je
značilna za razvito meščansko družbo.
viri
Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica.
–––. (1979) 2007. »Kulturnozgodovinski pomen renesančnega humanizma pri Sloven-
cih.« V Simoniti 2007, 7–21.
–––. (1984) 2007. »K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo.« V Simo-
niti 2007, 22–36.
–––. (1985) 2007. »Etnična zavest slovenskih humanistov in protestantov.« V Simoni-
ti, 2007, 155–172.
2 Glej Marko Kerševan, »Trubarjeva ’cerkev Božja slovenskega jezika’ in ’narod slo-
venskega jezika’,« Stati inu obstati 4, št. 7-8 (2008): 188–202, in »Božja beseda in/
kot ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja,« Slavistična revija 4, št. 1
(2009): 23–34.
173
