Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 176
bilo je povedano
–––. 2007. Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica.
V nadaljevanju objavljamo odlomke iz – za našo temo ključnega –
Simonitijevega besedila.
Primož Simoniti
K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo
Ko se lotevam vprašanja o razmerju med renesančnim humanizmom
in reformacijo, se dobro zavedam, da bo ta moj poskus v najboljšem pri-
meru lahko samo nakazal nekatere točke, ki se mi zdijo ključnega pome-
na za obravnavo zastavljenega problema. Literatura tako o humanizmu
kakor tudi o reformaciji je praktično nepregledna in v svojih rezultatih
marsikdaj kontroverzna. V tem se na neki način zrcalijo težave pri poj-
movni opredelitvi teh dveh duhovnih gibanj, ki sta bili tako odločilne-
ga pomena za celotni razvoj novoveške Evrope.
Communis opinio in kar banalna resnica je, da je humanizem du-
hovno gibanje, ki je izšlo iz Italije. Italijanski humanisti so zastavili in
izvedli za renesanso tipični obrat k antiki in sprožili tudi novo odkritje
sveta in predvsem človeka v njem. To duhovno smer, ki se je – sumarno
rečeno – v nasprotju s srednjim vekom ukvarjala manj s transcenden-
talnimi in bolj s tostranskimi, pozemskimi vprašanji človeškega življe-
nja, so poimenovali s skupnim pojmom »studia humanitatis«. Ta studia
predstavljajo temelj humanističnega pojma vednosti in znanosti. V skla-
du s humanističnimi interesi so se institucionalizirala kot samostojne
discipline poetika z retoriko, zgodovinopisje in moralna filozofija. Od
strokovnih študij, npr. od medicine ali jurisprudence, se studia huma-
nitatis razlikujejo po tem, da oblikujejo človeka kot človeka, da gledajo
v njem bitje, ki je vzgojljivo za dobro in enkratno v svoji izpopolnjevanja
zmožni individualnosti; in njihov namen je posredovati človeku enciklo-
pedično, vseobsežno omiko in svetovni nazor, ne pa specialnega znanja.
Kljub vsem razlikam v nazorih med posameznimi humanisti, ki se
sem ter tja zaostrujejo v ekstremno žolčne polemike, se vsi humanisti
vendar čutijo združene po neki skupni »forma mentis« in dejansko [23]
174
–––. 2007. Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica.
V nadaljevanju objavljamo odlomke iz – za našo temo ključnega –
Simonitijevega besedila.
Primož Simoniti
K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo
Ko se lotevam vprašanja o razmerju med renesančnim humanizmom
in reformacijo, se dobro zavedam, da bo ta moj poskus v najboljšem pri-
meru lahko samo nakazal nekatere točke, ki se mi zdijo ključnega pome-
na za obravnavo zastavljenega problema. Literatura tako o humanizmu
kakor tudi o reformaciji je praktično nepregledna in v svojih rezultatih
marsikdaj kontroverzna. V tem se na neki način zrcalijo težave pri poj-
movni opredelitvi teh dveh duhovnih gibanj, ki sta bili tako odločilne-
ga pomena za celotni razvoj novoveške Evrope.
Communis opinio in kar banalna resnica je, da je humanizem du-
hovno gibanje, ki je izšlo iz Italije. Italijanski humanisti so zastavili in
izvedli za renesanso tipični obrat k antiki in sprožili tudi novo odkritje
sveta in predvsem človeka v njem. To duhovno smer, ki se je – sumarno
rečeno – v nasprotju s srednjim vekom ukvarjala manj s transcenden-
talnimi in bolj s tostranskimi, pozemskimi vprašanji človeškega življe-
nja, so poimenovali s skupnim pojmom »studia humanitatis«. Ta studia
predstavljajo temelj humanističnega pojma vednosti in znanosti. V skla-
du s humanističnimi interesi so se institucionalizirala kot samostojne
discipline poetika z retoriko, zgodovinopisje in moralna filozofija. Od
strokovnih študij, npr. od medicine ali jurisprudence, se studia huma-
nitatis razlikujejo po tem, da oblikujejo človeka kot človeka, da gledajo
v njem bitje, ki je vzgojljivo za dobro in enkratno v svoji izpopolnjevanja
zmožni individualnosti; in njihov namen je posredovati človeku enciklo-
pedično, vseobsežno omiko in svetovni nazor, ne pa specialnega znanja.
Kljub vsem razlikam v nazorih med posameznimi humanisti, ki se
sem ter tja zaostrujejo v ekstremno žolčne polemike, se vsi humanisti
vendar čutijo združene po neki skupni »forma mentis« in dejansko [23]
174
