Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 177
primož Simoniti
tudi predstavljajo neko enoto, saj so vsi zainteresirani za iste probleme,
ki v skrajni konsekvenci koreninijo v humanizmu lastnem odnosu do
antike; k antiki pa spadajo po izrecnem humanističnem pričevanju tudi
veliki avtorji zgodnje patristike z Avguštinom in Hieronimom na čelu.
Dolgo je prevladoval kliše o nekakšnem antikizirajočem poganstvu v
duhovnem svetu marsikaterega italijanskega humanista ali vsaj o čisto
sekulariziranem nazoru, naravnanem izključno v tostranstvo – z vsemi,
do kraja prignanimi nasledki v že kar frivolni, prislovični »renesančni
radoživosti«. Toda kot reakcija na trditev, češ da so bili humanisti »re-
ligiozno indiferentni, če ne kar ateistični« (Buck 1975: 28), je raziskova-
nje zadnjih desetletij3 dovolj jasno pokazalo, da je stvar v marsičem ven-
darle precej drugačna. Res pa je po drugi plati, da zgolj z nadaljevanjem
srednjeveškega krščanstva v renesansi ni mogoče razložiti specifičnega
odnosa humanistov do religije. Odločilni premik je mogoče pač videti v
načelno antropocentrični naravnanosti humanizma: v tem smislu drži
misel ene prvih današnjih znanstvenih avtoritet (Kristeller 1961: 37), da
je humanizem »povsem sekularno gibanje v svojih literarnih in znan-
stvenih, pa tudi v svojih filozofskih interesih«.4 S tem pa še ni odstra-
njena vrsta notranjih protislovij. Lorenzo Valla npr., ki se je med itali-
janskimi humanisti menda najbolj angažiral v diskusiji o religioznih
vprašanjih, velja po tradicionalnih razlagah za nosilca »poganske« rene-
sanse. In vendar so mu bili vzor stari cerkveni očetje, ki so svoj stil šo-
lali ob klasičnih avtorjih – modro zadržani do metafizičnih in dialek-
tičnih spekulacij – in se osredotočali na biblično eksegezo. In po njih,
po cerkvenih očetih, je Valla kot zanesljiv temelj za razlago svetega pis-
ma utemeljil »biblično filologijo« (Buck 1975: 30).
[24] Sam Luther (1913: 107) je na njem hvalil povezavo med »litte-
rae« in »pietas« in Erazem ga je priznaval za svojega predhodnika ter
se mu čutil globoko zavezanega kot možu, ki je postavil za umevanje
Biblije plodno in veljavno načelo: »scriptura sacra sui ipsius interpres«
3 Prim. obširno navedeno literaturo v izvrstnem prikazu pri Buck 1975.
4 O centralnem mestu človeka v misli humanistov prim. podobne formulacije pri
Kristeller (1976, 1:174; 1976, 2:76–77, 115–123).
175
tudi predstavljajo neko enoto, saj so vsi zainteresirani za iste probleme,
ki v skrajni konsekvenci koreninijo v humanizmu lastnem odnosu do
antike; k antiki pa spadajo po izrecnem humanističnem pričevanju tudi
veliki avtorji zgodnje patristike z Avguštinom in Hieronimom na čelu.
Dolgo je prevladoval kliše o nekakšnem antikizirajočem poganstvu v
duhovnem svetu marsikaterega italijanskega humanista ali vsaj o čisto
sekulariziranem nazoru, naravnanem izključno v tostranstvo – z vsemi,
do kraja prignanimi nasledki v že kar frivolni, prislovični »renesančni
radoživosti«. Toda kot reakcija na trditev, češ da so bili humanisti »re-
ligiozno indiferentni, če ne kar ateistični« (Buck 1975: 28), je raziskova-
nje zadnjih desetletij3 dovolj jasno pokazalo, da je stvar v marsičem ven-
darle precej drugačna. Res pa je po drugi plati, da zgolj z nadaljevanjem
srednjeveškega krščanstva v renesansi ni mogoče razložiti specifičnega
odnosa humanistov do religije. Odločilni premik je mogoče pač videti v
načelno antropocentrični naravnanosti humanizma: v tem smislu drži
misel ene prvih današnjih znanstvenih avtoritet (Kristeller 1961: 37), da
je humanizem »povsem sekularno gibanje v svojih literarnih in znan-
stvenih, pa tudi v svojih filozofskih interesih«.4 S tem pa še ni odstra-
njena vrsta notranjih protislovij. Lorenzo Valla npr., ki se je med itali-
janskimi humanisti menda najbolj angažiral v diskusiji o religioznih
vprašanjih, velja po tradicionalnih razlagah za nosilca »poganske« rene-
sanse. In vendar so mu bili vzor stari cerkveni očetje, ki so svoj stil šo-
lali ob klasičnih avtorjih – modro zadržani do metafizičnih in dialek-
tičnih spekulacij – in se osredotočali na biblično eksegezo. In po njih,
po cerkvenih očetih, je Valla kot zanesljiv temelj za razlago svetega pis-
ma utemeljil »biblično filologijo« (Buck 1975: 30).
[24] Sam Luther (1913: 107) je na njem hvalil povezavo med »litte-
rae« in »pietas« in Erazem ga je priznaval za svojega predhodnika ter
se mu čutil globoko zavezanega kot možu, ki je postavil za umevanje
Biblije plodno in veljavno načelo: »scriptura sacra sui ipsius interpres«
3 Prim. obširno navedeno literaturo v izvrstnem prikazu pri Buck 1975.
4 O centralnem mestu človeka v misli humanistov prim. podobne formulacije pri
Kristeller (1976, 1:174; 1976, 2:76–77, 115–123).
175
