Page 111 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 111
Branislav Rauter, ZGODOVINSKI VPOGLED V POUK KITARE ...
1944 so v mariborski Musikschule für Jugend und Volk nemški uèitelji gojili predvsem
mladinsko petje in skupinsko muziciranje. Najveè so pouèevali kitaro, citre, harmoniko in
frulice, manj klavir in violino.45 Podobno je bilo na Ptuju, kjer je 13. septembra 1941 s
svojim delovanjem prièela štirirazredna šola Musikschule für Jugend und Volk. Tam je
kitaro pouèeval Hans Wamlek, ki je bil zadnje leto okupacije tudi ravnatelj šole.46 Med
letoma 1941–1943 so pouk kitare izvajali tudi v Trbovljah, kjer sta kitaro pouèevala
Viljem (Vilko) Kovaè in Elizabeta Lipold.47 Ob zlomu hitlerjevskega re ima so nemški
uèitelji zapustili našo de elo. Glasbena šola okupatorjev ni zapustila v glasbenovzgojnem
smislu nobenih vidnejših sledov, arhiv šole pa so Nemci pred odhodom unièili.
Zaradi èedalje veèjega zanimanja za igranje in uèenje kitare v okviru organiziranega kot
tudi ne–organiziranega glasbenega izobra evanja, je med Slovenci narašèala potreba po
ustrezni literaturi, ki bi bila v pomoè tako v šolski rabi kot tudi samoukom. Tako sta na
naših tleh v tem obdobju nastali dve kitarski zaèetnici. Leta 1942 je izšla Kitarska šola -
osnovne vaje, delo dveh avtorjev in kitarskih amaterjev, Staneta Kranjca (1910–1968) in
Jo eta Turšièa (1912–2002), ki jo je v Ljubljani izdala in zalo ila Uèiteljska tiskarna, d. d.,
o njenem izidu pa je poroèal tudi èasopis Slovenec.48 Uèbenik v uvodnih poglavjih, v
primerjavi s šolo Adolfa Gröbminga, nakazuje napredek predvsem v smislu natanènejšega
opisa kitare. Te zasluge gotovo lahko pripišemo Jo etu Turšièu, sicer izvrstnemu
izdelovalcu kitar in godal. Opisu sledi igranje in uglaševanje instrumenta, pregled tonov
na ubiralki ter obravnava osnovne glasbene teorije. Avtorja v teoretiènem uvodu namenita
nekaj besedila tudi razlagi tehnike igranja kitare kot solistiènega glasbila. Teoretiènemu
delu sledijo vaje za desno in levo roko posamiè in skupaj ter vaje za spremljanje. Za konec
sta izpisala durove in molove lestvice po kvintnem zaporedju ter z notno sliko in sliko na
ubiralki ponazorila nekaj prijemov durovih in molovih trozvokov. al se Kitarska šola, ki
obsega le 30 strani, zakljuèi brez ene same vaje oziroma skladbice, s katero bi lahko
teoretiène napotke in nauèeno tehnièno znanje preizkusili v praksi, izredno nepregledna
za današnji èas pa je tudi razlaga notne slike.49
Med drugo vojno sta avtorja izdala še Etude za kitaro, 10 etud, ki temeljijo na razlo enih
akordih, in so verjetno njuno avtorsko delo, saj imena morebitnih avtorjev niso navedena.
Stane Kranjc je kasneje izdal veè priredb ljudskih in bo iènih pesmi za kitaro, ki jih je bilo
poleg uèbenika moè kupiti v ljubljanskih knjigarnah in so bile med mladimi samouki zelo
za elene.50
Karel Hladky, ki je pred drugo svetovno vojno pouèeval v Glasbeni šoli Sloga,51 je leta
1944 v Ljubljani, v samozalo bi izdal svojo Kitarsko šolo. Predgovor sta podpisala tako
avtor sam kot tudi takrat vodilni slovenski kitarist Stanko Prek, leto dni Hladkyjev uèitelj
45 Prav tam, str. 364.
46 Drago Hasl, Zgodovina glasbene šole v Ptuju: k 40. obletnici slovenske glasbene šole, n. d., str. 35.
47 Cvetko Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, n. d., str. 377–379.
48 M. T., Kitarska šola, Slovenec, 19. 05. 1942, št. 114 a, str. 4. Videno tudi v Toma Šegula, Kitara v
Sloveniji 1925-1968. Zapiski Toma a Šegule.
49 Stane Kranjc in Jo e Turšiè, Kitarska šola-osnovne vaje, Ljubljana: Uèiteljska tiskarna, d. d. v Ljubljani,
1942.
50 Ljudmil Rus, Njeno velièanstvo kitara in njeni podaniki, n. d., str. 290.
51 Pismo Karla Hladkyja Personalnemu oddelku za kulturo in prosveto vlade LRS z dne 18. marca 1952.
111
1944 so v mariborski Musikschule für Jugend und Volk nemški uèitelji gojili predvsem
mladinsko petje in skupinsko muziciranje. Najveè so pouèevali kitaro, citre, harmoniko in
frulice, manj klavir in violino.45 Podobno je bilo na Ptuju, kjer je 13. septembra 1941 s
svojim delovanjem prièela štirirazredna šola Musikschule für Jugend und Volk. Tam je
kitaro pouèeval Hans Wamlek, ki je bil zadnje leto okupacije tudi ravnatelj šole.46 Med
letoma 1941–1943 so pouk kitare izvajali tudi v Trbovljah, kjer sta kitaro pouèevala
Viljem (Vilko) Kovaè in Elizabeta Lipold.47 Ob zlomu hitlerjevskega re ima so nemški
uèitelji zapustili našo de elo. Glasbena šola okupatorjev ni zapustila v glasbenovzgojnem
smislu nobenih vidnejših sledov, arhiv šole pa so Nemci pred odhodom unièili.
Zaradi èedalje veèjega zanimanja za igranje in uèenje kitare v okviru organiziranega kot
tudi ne–organiziranega glasbenega izobra evanja, je med Slovenci narašèala potreba po
ustrezni literaturi, ki bi bila v pomoè tako v šolski rabi kot tudi samoukom. Tako sta na
naših tleh v tem obdobju nastali dve kitarski zaèetnici. Leta 1942 je izšla Kitarska šola -
osnovne vaje, delo dveh avtorjev in kitarskih amaterjev, Staneta Kranjca (1910–1968) in
Jo eta Turšièa (1912–2002), ki jo je v Ljubljani izdala in zalo ila Uèiteljska tiskarna, d. d.,
o njenem izidu pa je poroèal tudi èasopis Slovenec.48 Uèbenik v uvodnih poglavjih, v
primerjavi s šolo Adolfa Gröbminga, nakazuje napredek predvsem v smislu natanènejšega
opisa kitare. Te zasluge gotovo lahko pripišemo Jo etu Turšièu, sicer izvrstnemu
izdelovalcu kitar in godal. Opisu sledi igranje in uglaševanje instrumenta, pregled tonov
na ubiralki ter obravnava osnovne glasbene teorije. Avtorja v teoretiènem uvodu namenita
nekaj besedila tudi razlagi tehnike igranja kitare kot solistiènega glasbila. Teoretiènemu
delu sledijo vaje za desno in levo roko posamiè in skupaj ter vaje za spremljanje. Za konec
sta izpisala durove in molove lestvice po kvintnem zaporedju ter z notno sliko in sliko na
ubiralki ponazorila nekaj prijemov durovih in molovih trozvokov. al se Kitarska šola, ki
obsega le 30 strani, zakljuèi brez ene same vaje oziroma skladbice, s katero bi lahko
teoretiène napotke in nauèeno tehnièno znanje preizkusili v praksi, izredno nepregledna
za današnji èas pa je tudi razlaga notne slike.49
Med drugo vojno sta avtorja izdala še Etude za kitaro, 10 etud, ki temeljijo na razlo enih
akordih, in so verjetno njuno avtorsko delo, saj imena morebitnih avtorjev niso navedena.
Stane Kranjc je kasneje izdal veè priredb ljudskih in bo iènih pesmi za kitaro, ki jih je bilo
poleg uèbenika moè kupiti v ljubljanskih knjigarnah in so bile med mladimi samouki zelo
za elene.50
Karel Hladky, ki je pred drugo svetovno vojno pouèeval v Glasbeni šoli Sloga,51 je leta
1944 v Ljubljani, v samozalo bi izdal svojo Kitarsko šolo. Predgovor sta podpisala tako
avtor sam kot tudi takrat vodilni slovenski kitarist Stanko Prek, leto dni Hladkyjev uèitelj
45 Prav tam, str. 364.
46 Drago Hasl, Zgodovina glasbene šole v Ptuju: k 40. obletnici slovenske glasbene šole, n. d., str. 35.
47 Cvetko Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, n. d., str. 377–379.
48 M. T., Kitarska šola, Slovenec, 19. 05. 1942, št. 114 a, str. 4. Videno tudi v Toma Šegula, Kitara v
Sloveniji 1925-1968. Zapiski Toma a Šegule.
49 Stane Kranjc in Jo e Turšiè, Kitarska šola-osnovne vaje, Ljubljana: Uèiteljska tiskarna, d. d. v Ljubljani,
1942.
50 Ljudmil Rus, Njeno velièanstvo kitara in njeni podaniki, n. d., str. 290.
51 Pismo Karla Hladkyja Personalnemu oddelku za kulturo in prosveto vlade LRS z dne 18. marca 1952.
111
