Page 115 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 115
Branislav Rauter, ZGODOVINSKI VPOGLED V POUK KITARE ...
najveèkrat z deli, ki so bila avtorske skladbe ali priredbe njihovega uèitelja Antona
Borovnice.64
al pa v tem obdobju, ko niti dr avne oblasti, niti vplivna imena slovenske glasbe, kitari
niso bili naklonjeni, tudi vodilni slovenski kitaristi niso bili enotni. e prej in tudi v èasu
druge svetovne vojne sta bila Karel Hladky in Stanko Prek najbolj prepoznavna slovenska
kitarista, ki sta v èasu druge svetovne vojne zgledno sodelovala. Obdobje med letoma
1946 in 1960 pa je bilo po besedah Toma a Šegule zaznamovano s pripadniki dveh
nasprotujoèih si kitarskih šol. Prvi so se formirali okrog kitarista Karla Hladkyja, drugi pa
okrog Stanka Preka. Izmed starejših kitaristov sta bila Hladkyjevem taboru privr ena
Stane Kranjc in Jo e Turšiè, med mlajšo generacijo pa Hladkyjeva uèenca Hubert Schara
(1938–1990), Vlado Arhar ter njegov uèenec Ljudmil Rus. Zagovorniki Prekove šole so
bili precej manj enotni. Med njimi je bil najvidnejši predstavnik Anton Èare (1933),
kasneje sta se mu pridru ila Prekova uèenca Toma Šegula (1941) in Primo Soban
(1946–2004).65
Tudi v tem èasu so nastale nove slovenske kitarske zaèetnice. Leta 1950 je izšla v
Ljubljani v Dr avni zalo bi Slovenije dvojezièna Šola za kitaro - Škola za gitaru 1 avtorja
Stanka Preka, ki je, kot piše na naslovnici, namenjena šolam in samoukom. Napisana je po
zgledu Carcassijeve šole I. del in je bila ob izidu najpopolnejša izmed vseh slovenskih
zaèetnic dotlej. Prviè je zaèetnica opremljena tudi s sliko, ki ponazarja klasièno dr o
kitare, kar je zlasti pomembno za samouke. Opisu kitare sledi obse nejše poglavje
Teoretièni del s podnaslovi, kjer avtor obravnava zgodovino kitare, dr o kitare, udarjanje
po strunah, prijeme na ubiralki, menjalni udar, udarjanje akordov, preèni (baree) prijem,
imena polj, uglasitev in notno pisavo. Besedilo in tudi nekaj terminologije v tem delu
uèbenika je zelo podobno zasnovano tistemu iz Kitarske šole za zaèetnike Adolfa
Gröbminga, kar pomeni, da si je Stanko Prek pri pisanju svoje zaèetnice zagotovo
pomagal tudi s prvo slovensko šolo kitaro. Teoretiènemu delu sledi praktièni z imeni
praznih strun ter oznakami za prste desne roke. Temu sledijo tehniène vaje po praznih
strunah, nato pa še akordiène vaje. Šola se nadaljuje z lekcijami, napisanimi v razliènih
tonalitetah, ki si sledijo po kvintnem zaporedju do štirih višajev ter F-dur, a, e in d-mol.
Vsaka lekcija se priène z lestvico, kadenco in nadaljuje z nekaj vajami v isti tonaliteti.
Zadnji del je namenjen razlagi in vajam za spremljanje pesmi, uèbenik pa se konèa s
Schubertovo Serenado za glas in kitaro.66 Stanko Prek je leta 1952 pri isti zalo bi izdal še
drugi del šole, ki je tako v tehniènem kot tudi vsebinskem smislu nadaljevanje prvega dela.
Postopno vkljuèevanje kitare glasbene šole
Kljub velikem pomanjkanju ustreznega kadra so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,
pod velikim pritiskom za uèenje kitare zainteresirane mladine in njihovih staršev, pristojni
pristali na postopno vkljuèevanje kitare v glasbene šole, in sicer v oddelek za ljudske
instrumente. Kitara je namreè kmalu po vojni dobila status ljudskega glasbila, ki se ga
64 SI ZAL KRA 90, Glasbena šola Kranj, Š. 27, Spored 2. revije instrumentalnih skupin, ki bo v petek, 6.
februarja 1959 ob 20. uri v Prešernovem gledališèu.
65 Toma Šegula, Kitara v Sloveniji 1925–1968. Zapiski Toma a Šegule.
66 Stanko Prek, Šola za kitaro – Škola za gitaru I, Ljubljana: DZS, 1950, str. 10.
115
najveèkrat z deli, ki so bila avtorske skladbe ali priredbe njihovega uèitelja Antona
Borovnice.64
al pa v tem obdobju, ko niti dr avne oblasti, niti vplivna imena slovenske glasbe, kitari
niso bili naklonjeni, tudi vodilni slovenski kitaristi niso bili enotni. e prej in tudi v èasu
druge svetovne vojne sta bila Karel Hladky in Stanko Prek najbolj prepoznavna slovenska
kitarista, ki sta v èasu druge svetovne vojne zgledno sodelovala. Obdobje med letoma
1946 in 1960 pa je bilo po besedah Toma a Šegule zaznamovano s pripadniki dveh
nasprotujoèih si kitarskih šol. Prvi so se formirali okrog kitarista Karla Hladkyja, drugi pa
okrog Stanka Preka. Izmed starejših kitaristov sta bila Hladkyjevem taboru privr ena
Stane Kranjc in Jo e Turšiè, med mlajšo generacijo pa Hladkyjeva uèenca Hubert Schara
(1938–1990), Vlado Arhar ter njegov uèenec Ljudmil Rus. Zagovorniki Prekove šole so
bili precej manj enotni. Med njimi je bil najvidnejši predstavnik Anton Èare (1933),
kasneje sta se mu pridru ila Prekova uèenca Toma Šegula (1941) in Primo Soban
(1946–2004).65
Tudi v tem èasu so nastale nove slovenske kitarske zaèetnice. Leta 1950 je izšla v
Ljubljani v Dr avni zalo bi Slovenije dvojezièna Šola za kitaro - Škola za gitaru 1 avtorja
Stanka Preka, ki je, kot piše na naslovnici, namenjena šolam in samoukom. Napisana je po
zgledu Carcassijeve šole I. del in je bila ob izidu najpopolnejša izmed vseh slovenskih
zaèetnic dotlej. Prviè je zaèetnica opremljena tudi s sliko, ki ponazarja klasièno dr o
kitare, kar je zlasti pomembno za samouke. Opisu kitare sledi obse nejše poglavje
Teoretièni del s podnaslovi, kjer avtor obravnava zgodovino kitare, dr o kitare, udarjanje
po strunah, prijeme na ubiralki, menjalni udar, udarjanje akordov, preèni (baree) prijem,
imena polj, uglasitev in notno pisavo. Besedilo in tudi nekaj terminologije v tem delu
uèbenika je zelo podobno zasnovano tistemu iz Kitarske šole za zaèetnike Adolfa
Gröbminga, kar pomeni, da si je Stanko Prek pri pisanju svoje zaèetnice zagotovo
pomagal tudi s prvo slovensko šolo kitaro. Teoretiènemu delu sledi praktièni z imeni
praznih strun ter oznakami za prste desne roke. Temu sledijo tehniène vaje po praznih
strunah, nato pa še akordiène vaje. Šola se nadaljuje z lekcijami, napisanimi v razliènih
tonalitetah, ki si sledijo po kvintnem zaporedju do štirih višajev ter F-dur, a, e in d-mol.
Vsaka lekcija se priène z lestvico, kadenco in nadaljuje z nekaj vajami v isti tonaliteti.
Zadnji del je namenjen razlagi in vajam za spremljanje pesmi, uèbenik pa se konèa s
Schubertovo Serenado za glas in kitaro.66 Stanko Prek je leta 1952 pri isti zalo bi izdal še
drugi del šole, ki je tako v tehniènem kot tudi vsebinskem smislu nadaljevanje prvega dela.
Postopno vkljuèevanje kitare glasbene šole
Kljub velikem pomanjkanju ustreznega kadra so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,
pod velikim pritiskom za uèenje kitare zainteresirane mladine in njihovih staršev, pristojni
pristali na postopno vkljuèevanje kitare v glasbene šole, in sicer v oddelek za ljudske
instrumente. Kitara je namreè kmalu po vojni dobila status ljudskega glasbila, ki se ga
64 SI ZAL KRA 90, Glasbena šola Kranj, Š. 27, Spored 2. revije instrumentalnih skupin, ki bo v petek, 6.
februarja 1959 ob 20. uri v Prešernovem gledališèu.
65 Toma Šegula, Kitara v Sloveniji 1925–1968. Zapiski Toma a Šegule.
66 Stanko Prek, Šola za kitaro – Škola za gitaru I, Ljubljana: DZS, 1950, str. 10.
115
