Page 157 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 157
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
Harmonija in ‘Regola dell’ottava‘ – od generalnega basa do Rameaujevega
evolucijskega preobrata
Tabula naturalis je prvi okorni poizkus glasbeno-teoretiènega premisleka, ki je vzniknil iz
novega pojmovanja akorda. Akordi so v sistemu tabulae naturalis dosledno v temeljni
legi, kar deluje v skladbi precej okorno. Se pa ob tem zaèenja ostriti pozornost in kasneje
tudi elja po bolj ubranem urejanju postopov basa, ki se giblje po temeljnih tonih naniznih
akordov. Tabula naturalis (še) ni basso continuo, marveè le pripomoèek pri vezavi
akordov. Nazoren primer takšnega kompozicijskega pristopa je znameniti Allegrijev
petglasni Misere24 (ca. 1630) za veliki petek, ki je tako osupnil mladega Mozarta v Rimu
(1770), da si ga je zapisal po posluhu. Glasba tega psalma je v skladu z obliko besedila
izrazito recitativnega znaèaja, akordièno nanizana po vzorcu tabulae naturalis in zato
zlahka dojemljiva. Kar je presunilo mladega Mozarta, ni bila akordièna podoba v
glasbenem stavku (to mu je bilo domaèe iz protestantskega korala in nabo nih pesmi v
nemškem prostoru), presenetljiva zanj je bila izvedba, saj so bili pevci Sikstinskega zbora
notorièno izjemno spretni pri izvajanju renesanène glasbe v okrašeni obliki, kjer je
predvsem improvizirana l’arte della diminuzione igrala kljuèno vlogo. Okorne akordiène
zveze so ob vešèih prijemih pevcev improvizatoriènega okraševanja zadobile sve e
vitalen glasbeni izraz. Ta podatek dopušèa jasen vpogled v didaktièno-praktiène in
kompozicijske prijeme v èasu baroka po vzorcih tabulae naturalis. Glasbeno-teoretièno je
pri njej v ozdaju še vedno moèno kontrapunktièno razmišljanje o vodenju glasov tudi
znotraj akordièno postavljenih odnosov. Po drugi strani pa je ta sistem pripravil pot
kasnejšim in bolj razvitim tehnikam generalnega basa. Iz vzorca tabulae naturalis se v
Italiji kmalu pojavi mlajša in njena zelo uporabna inaèica – regola dell’ottava.
Regola dell’ottava (franc. regle des octaves) je jedrnat obrazec za a vista izvajanje
neoštevilèenega basa. Uporabna je bila kot osnovni vzorec pri uvajanju v sistem
generalnega basa, ki je do ivel svoj razmah e konec 17., predvsem pa v celem 18.
stoletju. V svoji razvitejši obliki v 18. stol. sledi t. i. naravnim harmonijam (S, D, T)
rastoèe in padajoèe lestvice v duru in v molu. V sistemu stopenjske in/ali funkcijske
harmonije lahko akorde in obrate akordov na vseh sedmih oz. osmih stopnjah lestvice
(“dell’ottava”, oktave) izrazimo takole:
Stopenjska Durova rastoèa lestvica
harmonija I35 II6 ali II34 III6 IV35 ali IV56 V35 VI6 VII56 VIII35
Funkcijska
harmonija T35 VII6 ali D34 T6 S35 ali II56 D35 S6 D56 T35
24 Allegri Gregorio (1582–1652), Misere (CCATB), Roma Vaticano, Capp.Sist. ms. 205.
157
Harmonija in ‘Regola dell’ottava‘ – od generalnega basa do Rameaujevega
evolucijskega preobrata
Tabula naturalis je prvi okorni poizkus glasbeno-teoretiènega premisleka, ki je vzniknil iz
novega pojmovanja akorda. Akordi so v sistemu tabulae naturalis dosledno v temeljni
legi, kar deluje v skladbi precej okorno. Se pa ob tem zaèenja ostriti pozornost in kasneje
tudi elja po bolj ubranem urejanju postopov basa, ki se giblje po temeljnih tonih naniznih
akordov. Tabula naturalis (še) ni basso continuo, marveè le pripomoèek pri vezavi
akordov. Nazoren primer takšnega kompozicijskega pristopa je znameniti Allegrijev
petglasni Misere24 (ca. 1630) za veliki petek, ki je tako osupnil mladega Mozarta v Rimu
(1770), da si ga je zapisal po posluhu. Glasba tega psalma je v skladu z obliko besedila
izrazito recitativnega znaèaja, akordièno nanizana po vzorcu tabulae naturalis in zato
zlahka dojemljiva. Kar je presunilo mladega Mozarta, ni bila akordièna podoba v
glasbenem stavku (to mu je bilo domaèe iz protestantskega korala in nabo nih pesmi v
nemškem prostoru), presenetljiva zanj je bila izvedba, saj so bili pevci Sikstinskega zbora
notorièno izjemno spretni pri izvajanju renesanène glasbe v okrašeni obliki, kjer je
predvsem improvizirana l’arte della diminuzione igrala kljuèno vlogo. Okorne akordiène
zveze so ob vešèih prijemih pevcev improvizatoriènega okraševanja zadobile sve e
vitalen glasbeni izraz. Ta podatek dopušèa jasen vpogled v didaktièno-praktiène in
kompozicijske prijeme v èasu baroka po vzorcih tabulae naturalis. Glasbeno-teoretièno je
pri njej v ozdaju še vedno moèno kontrapunktièno razmišljanje o vodenju glasov tudi
znotraj akordièno postavljenih odnosov. Po drugi strani pa je ta sistem pripravil pot
kasnejšim in bolj razvitim tehnikam generalnega basa. Iz vzorca tabulae naturalis se v
Italiji kmalu pojavi mlajša in njena zelo uporabna inaèica – regola dell’ottava.
Regola dell’ottava (franc. regle des octaves) je jedrnat obrazec za a vista izvajanje
neoštevilèenega basa. Uporabna je bila kot osnovni vzorec pri uvajanju v sistem
generalnega basa, ki je do ivel svoj razmah e konec 17., predvsem pa v celem 18.
stoletju. V svoji razvitejši obliki v 18. stol. sledi t. i. naravnim harmonijam (S, D, T)
rastoèe in padajoèe lestvice v duru in v molu. V sistemu stopenjske in/ali funkcijske
harmonije lahko akorde in obrate akordov na vseh sedmih oz. osmih stopnjah lestvice
(“dell’ottava”, oktave) izrazimo takole:
Stopenjska Durova rastoèa lestvica
harmonija I35 II6 ali II34 III6 IV35 ali IV56 V35 VI6 VII56 VIII35
Funkcijska
harmonija T35 VII6 ali D34 T6 S35 ali II56 D35 S6 D56 T35
24 Allegri Gregorio (1582–1652), Misere (CCATB), Roma Vaticano, Capp.Sist. ms. 205.
157
