Page 168 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 168
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Uèbeniki harmonije v slovenskem jeziku – stanje v zgodovini in danes: popis in
kratek oris
Pisanje uèbenikov v slovenšèini se je v Sloveniji lahko zaèelo šele na krilih moènejšega
narodnega prebujenja v drugi polovici 19. stoletja. Samoumevnega vstopa slovenšèine v
javno šolstvo – kot jezika, ki je pripadal narodu, ki je bil znotraj cesarstva potisnjen na
status ‘nezgodovinskosti’– paè nismo mogli prièakovati ob krèeviti navezanosti cesarskih
šolskih struktur na nemški jezik. Ogromni in dolgotrajni napori Slovencev pod
Avstro-Ogrsko krono so pripeljali do uspeha šele leta 1913, ko so lahko dijaki prviè v
zgodovini opravljali maturo v slovenskem jeziku na klasièni gimnaziji v Škofovih
zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Idealizma polni rodoljubi so jo sami in na svoje stroške
zgradili. S tem lahko razumemo veliko stvari, tudi na ostalih podroèjih in seveda na
podroèju pisanja glasbenih uèbenikov v slovenšèini.
V takšnih okolišèinah je ob ustanovitvi Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki pred
dvema stoletjema – podobno kot drugje po Evropi – tudi harmonija vstopila v slovenski
glasbeno izobra evalni prostor in to ne kot samostojni predmet, marveè še vedno znotraj
uènega predmeta generalni bas. Ta predmet je bil v našem sluèaju (podobno tudi drugje po
Evropi) vezan na študij orgel.47 Vsebine osnov glasbene teorije so veèinoma sodile v
obmoèje pouka petja. Kompozicijsko usmerjen glasbeno teoretièni pouk je bil v zaèetku
19. stoletja še v povojih. Presti no mesto, ki ga je imela harmonija in drugi
glasbeno-teoretièni kompozicijski predmeti v Franciji v letih okoli 1800, je bilo tudi
drugje po Evropi bolj izjema kot pravilo. Èe izvzamemo kratek èas Ilirskih provinc pod
Francozi, ki v Sloveniji niso pustili za sabo sledov korenitejših reformnih sprememb v
šolstvu, je bila vsaka ustanovitev in sprememba statutov šolskih ustanov odvisna od
cesarskega Dunaja. S tem je bil pogojevan tudi nabor, vsebina, naèin in tudi jezik
priroènikov za pouèevanje predmetov. Èe poznamo stanje v nemškem prostoru, ki je
doloèal tudi šolsko politiko na cesarskem Dunaju, se ne bomo èudili, da je pouk harmonije
v nemško govoreèih de elah zaèel vstopati v šolske prostore kot samostojen predmet šele
sredi 19. stoletja. Zgovorni so predgovori H. Riemanna k osmi in deveti izdaji priroènika
Handbuch der Harmonielehre, ki ga je ob prvi izdaji (1880)48 posvetil takrat še iveèemu
Franzu Lisztu (1811–1886), ki je kot starosta glasbe u ival velik ugled.
Prvi primeri pisanja uèbenkov harmonije v slovenšèini se bodo zato pojavili v tistih
okoljih, kjer so lahko to storili nekako mimo dr avnih cesarskih struktur in so obenem z
zanosom gojili slovenšèino. Tako so prve resne pobude vzniknile v okrilju glasbeno in
narodno ivahnega Ceciljanskega gibanja, ki je leta 1881 prineslo tudi Slovencem prvo
hramonijo v slovenšèini in sicer kot priroènik študentom orglarske šole.
To pa ne pomeni, da je bilo v zgodovini pisanje glasbenih traktatov med Slovenci
popolnoma odsotno. Bilo pa je zaradi zgodovinskih veèinoma neugodnih okolišèin
47 Prim. Statuti Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki, I. Abtheilung, èl. 1 in 8. Škofijski arhiv,
konzistorialni oddelek.
48 Editio princeps je imela drugaèen naslov: Riemann, H.. 1880. Skizze einer neuen Methode der
Harmonielehre. Leipzig. Od prvega ponatisa naprej pa: Riemann, H.. Handbuch der Harmonielehre.
Leipzig: Breitkopf & Härtel, 19218,9. Predgovore citiram po tej zadnji 8/9 izdaji, str. V–XVII.
168
Uèbeniki harmonije v slovenskem jeziku – stanje v zgodovini in danes: popis in
kratek oris
Pisanje uèbenikov v slovenšèini se je v Sloveniji lahko zaèelo šele na krilih moènejšega
narodnega prebujenja v drugi polovici 19. stoletja. Samoumevnega vstopa slovenšèine v
javno šolstvo – kot jezika, ki je pripadal narodu, ki je bil znotraj cesarstva potisnjen na
status ‘nezgodovinskosti’– paè nismo mogli prièakovati ob krèeviti navezanosti cesarskih
šolskih struktur na nemški jezik. Ogromni in dolgotrajni napori Slovencev pod
Avstro-Ogrsko krono so pripeljali do uspeha šele leta 1913, ko so lahko dijaki prviè v
zgodovini opravljali maturo v slovenskem jeziku na klasièni gimnaziji v Škofovih
zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Idealizma polni rodoljubi so jo sami in na svoje stroške
zgradili. S tem lahko razumemo veliko stvari, tudi na ostalih podroèjih in seveda na
podroèju pisanja glasbenih uèbenikov v slovenšèini.
V takšnih okolišèinah je ob ustanovitvi Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki pred
dvema stoletjema – podobno kot drugje po Evropi – tudi harmonija vstopila v slovenski
glasbeno izobra evalni prostor in to ne kot samostojni predmet, marveè še vedno znotraj
uènega predmeta generalni bas. Ta predmet je bil v našem sluèaju (podobno tudi drugje po
Evropi) vezan na študij orgel.47 Vsebine osnov glasbene teorije so veèinoma sodile v
obmoèje pouka petja. Kompozicijsko usmerjen glasbeno teoretièni pouk je bil v zaèetku
19. stoletja še v povojih. Presti no mesto, ki ga je imela harmonija in drugi
glasbeno-teoretièni kompozicijski predmeti v Franciji v letih okoli 1800, je bilo tudi
drugje po Evropi bolj izjema kot pravilo. Èe izvzamemo kratek èas Ilirskih provinc pod
Francozi, ki v Sloveniji niso pustili za sabo sledov korenitejših reformnih sprememb v
šolstvu, je bila vsaka ustanovitev in sprememba statutov šolskih ustanov odvisna od
cesarskega Dunaja. S tem je bil pogojevan tudi nabor, vsebina, naèin in tudi jezik
priroènikov za pouèevanje predmetov. Èe poznamo stanje v nemškem prostoru, ki je
doloèal tudi šolsko politiko na cesarskem Dunaju, se ne bomo èudili, da je pouk harmonije
v nemško govoreèih de elah zaèel vstopati v šolske prostore kot samostojen predmet šele
sredi 19. stoletja. Zgovorni so predgovori H. Riemanna k osmi in deveti izdaji priroènika
Handbuch der Harmonielehre, ki ga je ob prvi izdaji (1880)48 posvetil takrat še iveèemu
Franzu Lisztu (1811–1886), ki je kot starosta glasbe u ival velik ugled.
Prvi primeri pisanja uèbenkov harmonije v slovenšèini se bodo zato pojavili v tistih
okoljih, kjer so lahko to storili nekako mimo dr avnih cesarskih struktur in so obenem z
zanosom gojili slovenšèino. Tako so prve resne pobude vzniknile v okrilju glasbeno in
narodno ivahnega Ceciljanskega gibanja, ki je leta 1881 prineslo tudi Slovencem prvo
hramonijo v slovenšèini in sicer kot priroènik študentom orglarske šole.
To pa ne pomeni, da je bilo v zgodovini pisanje glasbenih traktatov med Slovenci
popolnoma odsotno. Bilo pa je zaradi zgodovinskih veèinoma neugodnih okolišèin
47 Prim. Statuti Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki, I. Abtheilung, èl. 1 in 8. Škofijski arhiv,
konzistorialni oddelek.
48 Editio princeps je imela drugaèen naslov: Riemann, H.. 1880. Skizze einer neuen Methode der
Harmonielehre. Leipzig. Od prvega ponatisa naprej pa: Riemann, H.. Handbuch der Harmonielehre.
Leipzig: Breitkopf & Härtel, 19218,9. Predgovore citiram po tej zadnji 8/9 izdaji, str. V–XVII.
168
