Page 190 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 190
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Betka de Gleria (Oblak, 2011). Tako je nastala v slovenskem prostoru neka dvotirnost v
uporabi tonalno-relativnih metod: na severovzhodu je prevladovala funkcionalna metoda
(Elly Bašiæ), na zahodu pa Tonika-Do metoda (Battkejeva metoda). Pojavljali so se tudi
poskusi ponovne utrditve številène metode na prenovljenih temeljih, ki pa v glasbenih
šolah ni za ivela (Winkler Kuret, 2006).
Nastale razmere, izdaja novega uèbenika, zahteve in pritiski uèiteljev so spodbudili
prenovo uènega naèrta iz leta 1953. Ponovna posodobitev uènega naèrta za nauk o glasbi
se je zgodila leta 1979/80, ko sta Breda Oblak in Milena Zalar izdelali uèni naèrt za vseh
šest letnikov nauka o glasbi. Novosti naèrta so bila podroèja, med katerimi je bil poudarjen
solfeggio z diktatom. Tako je podroèje izvajanja obsegalo solfeggio z diktatom, s
sistemom ritmiène, melodiène vzgoje in vzgoje sozvoèij, in podroèje reprodukcije in
interpretacije primerov iz glasbene literature kot njegova nadgradnja, v katerem se je
izkazoval cilj sistematiènih vaj solfeggia. Obe podroèji skupaj z vzgojo k glasbeni
ustvarjalnosti in poslušanjem glasbe sta izhajali iz znaèilne narave glasbene umetnosti
(Oblak, 2011). To je bil prvi uèni naèrt za nauk o glasbi, ki je bil dejavnostno naravnan in
je predhodnik aktualnemu ciljnemu in razvojno-procesno naravnanemu uènemu naèrtu iz
leta 2003. Glasbeno-dejavnostna podroèja predmeta nauk o glasbi – kot jih danes
poznamo – izvirajo iz osemdesetih let 20. stoletja. Aktualni uèni naèrt (2003) povzema
zasnovo uènega naèrta iz leta 1979/80 ter skladno s sodobno pedagogiko in didaktiko, ki
upoštevata ciljno in razvojnoprocesno naèrtovanje, opredeljuje splošne in operativne cilje
na petih glasbeno-dejavnostnih podroèjih: solfeggio, izvajanje in interpretacija primerov
iz glasbene literature, ustvarjanje, poslušanje, glasbenoteoretièna in oblikovna znanja
(Rakar, 2014). V primerjavi s predhodnim uènim naèrtom, ki je vkljuèeval specifièno
tonalno-relativno metodo kot izhodišèe za orientacijo v zvoènem svetu, sodobni uèni
naèrt za nauk o glasbi doloèa uporabo tonalno-absolutne metode, uèni naèrt za Solfeggio
pa poleg nje vkljuèuje tudi intervalno metodo.
Vloga in polo aj predmeta Nauk o glasbi od 2. polovice 20. stoletja do danes
V petdesetih letih 20. stoletja je bil namen izobra evanja v glasbenem šolstvu v vzgajanju
glasbeno nadarjenih uèencev za nadaljnje glasbeno izobra evanje na srednji glasbeni šoli,
na drugi strani pa širiti in dvigati glasbeno izobrazbo širokih mno ic otrok in mladine
(Winkler Kuret, 2006). Tako kot danes so se tudi v tistem èasu otroci vpisovali v glasbeno
šolo iz elje po igranju na inštrument. Zaradi zaèetniških te av pri branju glasbenega
zapisa, ki so ovirale tekoèe izvajanje pri inštrumentalnem pouku, se je med glasbenimi
uèitelji izoblikovalo preprièanje, da mora pouk nauka o glasbi, ki je bil takrat obravnavan
kot obvezni dopolnilni oz. stranski predmet, postati podpora inštrumentalnemu pouku za
uèenèevo hitro in uspešno napredovanje v igri na inštrument. Na drugi strani se je
formiralo stališèe, da predmet »teorija glasbe ne sme biti sama sebi namen ali gola
podpora inštrumentalnemu pouku, kot si to elijo profesorji inštrumentalnega pouka,
marveè ima višjo nalogo, to je vzgojo splošnih glasbenih sposobnosti (razvijanje
umetniških sposobnosti, ritmiènega èuta, intonacijskih sposobnosti itd.), vse to pa v
neloèljivi zvezi s poukom teorije. V nasprotnem sluèaju bi moral ta predmet e v 1.
razredu vsebovati skoro vsa poglavja teorije, vendar pa mnogo od teh poglavij pride na
190
Betka de Gleria (Oblak, 2011). Tako je nastala v slovenskem prostoru neka dvotirnost v
uporabi tonalno-relativnih metod: na severovzhodu je prevladovala funkcionalna metoda
(Elly Bašiæ), na zahodu pa Tonika-Do metoda (Battkejeva metoda). Pojavljali so se tudi
poskusi ponovne utrditve številène metode na prenovljenih temeljih, ki pa v glasbenih
šolah ni za ivela (Winkler Kuret, 2006).
Nastale razmere, izdaja novega uèbenika, zahteve in pritiski uèiteljev so spodbudili
prenovo uènega naèrta iz leta 1953. Ponovna posodobitev uènega naèrta za nauk o glasbi
se je zgodila leta 1979/80, ko sta Breda Oblak in Milena Zalar izdelali uèni naèrt za vseh
šest letnikov nauka o glasbi. Novosti naèrta so bila podroèja, med katerimi je bil poudarjen
solfeggio z diktatom. Tako je podroèje izvajanja obsegalo solfeggio z diktatom, s
sistemom ritmiène, melodiène vzgoje in vzgoje sozvoèij, in podroèje reprodukcije in
interpretacije primerov iz glasbene literature kot njegova nadgradnja, v katerem se je
izkazoval cilj sistematiènih vaj solfeggia. Obe podroèji skupaj z vzgojo k glasbeni
ustvarjalnosti in poslušanjem glasbe sta izhajali iz znaèilne narave glasbene umetnosti
(Oblak, 2011). To je bil prvi uèni naèrt za nauk o glasbi, ki je bil dejavnostno naravnan in
je predhodnik aktualnemu ciljnemu in razvojno-procesno naravnanemu uènemu naèrtu iz
leta 2003. Glasbeno-dejavnostna podroèja predmeta nauk o glasbi – kot jih danes
poznamo – izvirajo iz osemdesetih let 20. stoletja. Aktualni uèni naèrt (2003) povzema
zasnovo uènega naèrta iz leta 1979/80 ter skladno s sodobno pedagogiko in didaktiko, ki
upoštevata ciljno in razvojnoprocesno naèrtovanje, opredeljuje splošne in operativne cilje
na petih glasbeno-dejavnostnih podroèjih: solfeggio, izvajanje in interpretacija primerov
iz glasbene literature, ustvarjanje, poslušanje, glasbenoteoretièna in oblikovna znanja
(Rakar, 2014). V primerjavi s predhodnim uènim naèrtom, ki je vkljuèeval specifièno
tonalno-relativno metodo kot izhodišèe za orientacijo v zvoènem svetu, sodobni uèni
naèrt za nauk o glasbi doloèa uporabo tonalno-absolutne metode, uèni naèrt za Solfeggio
pa poleg nje vkljuèuje tudi intervalno metodo.
Vloga in polo aj predmeta Nauk o glasbi od 2. polovice 20. stoletja do danes
V petdesetih letih 20. stoletja je bil namen izobra evanja v glasbenem šolstvu v vzgajanju
glasbeno nadarjenih uèencev za nadaljnje glasbeno izobra evanje na srednji glasbeni šoli,
na drugi strani pa širiti in dvigati glasbeno izobrazbo širokih mno ic otrok in mladine
(Winkler Kuret, 2006). Tako kot danes so se tudi v tistem èasu otroci vpisovali v glasbeno
šolo iz elje po igranju na inštrument. Zaradi zaèetniških te av pri branju glasbenega
zapisa, ki so ovirale tekoèe izvajanje pri inštrumentalnem pouku, se je med glasbenimi
uèitelji izoblikovalo preprièanje, da mora pouk nauka o glasbi, ki je bil takrat obravnavan
kot obvezni dopolnilni oz. stranski predmet, postati podpora inštrumentalnemu pouku za
uèenèevo hitro in uspešno napredovanje v igri na inštrument. Na drugi strani se je
formiralo stališèe, da predmet »teorija glasbe ne sme biti sama sebi namen ali gola
podpora inštrumentalnemu pouku, kot si to elijo profesorji inštrumentalnega pouka,
marveè ima višjo nalogo, to je vzgojo splošnih glasbenih sposobnosti (razvijanje
umetniških sposobnosti, ritmiènega èuta, intonacijskih sposobnosti itd.), vse to pa v
neloèljivi zvezi s poukom teorije. V nasprotnem sluèaju bi moral ta predmet e v 1.
razredu vsebovati skoro vsa poglavja teorije, vendar pa mnogo od teh poglavij pride na
190
