Page 189 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 189
Katarina Zadnik, NAUK O GLASBI IN SOLFEGGIO KOT POVEZOVALNA ÈLENA ...
Zgodovinski razvoj predmeta Nauk o glasbi v luèi glasbenih metod
Zgodovina predmetov Nauk o glasbi in Solfeggio ima korenine v razvoju glasbenega
šolstva na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Njune zasnove so se v toku èasa
porajale v okviru predmetov glasbena teorija in petje. e v tedanjem obdobju so se
pojavljale ideje po ustrezni povezavi teorije s prakso. Razlièni dejavniki so vplivali na
poèasne premike udejanjanja te ideje v glasbeni praksi. Ti so bili nizka glasbena in
pedagoška izobrazba uèiteljev, pomanjkljivost znanj in nepoznavanje didaktièno-
metodiènih postopkov, nerazumevanje glasbenih metod ter vrzel na podroèju uèbeniških
gradiv (Koter, 2012, Winkler Kuret, 2006). Te nja po razvoju sposobnosti petja po notah
izvira iz druge polovice 19. stoletja – naèin petja po notah sta pojasnila e Anton Nedvìd
in Anton Foerster. V 50-ih letih 20. stoletja so se prizadevanja za ta cilj nadaljevala,
izhodišèa za pouèevanje glasbene teorije naj bi izhajala iz glasbene govorice, vendar pa v
praksi le-to ni vedno za ivelo. Ideja po razvoju sposobnosti petja po notah je bila razvidna
tudi v tedanjem uènem naèrtu za nauk o glasbi iz leta 1953: »V teoriji glasbe se to odra a
na naèin, da prepojemo, preritmiziramo in prepišemo prav vse, vsak ton, vajo, melodijo,
akord itd. Nobeno teoretièno pravilo ne sme biti podano suhoparno, ampak mora iziti iz
dela kot rezultat spoznanja. Le snov, ki je bila sprejeta na podlagi lastnega praktiènega
dela, postane uèenèeva trajna last. Verbalizem – golo teoretièno besedièenje, ne zapušèa v
uèencu trajnejših sledov« (Gobec, Prek, Lavrin 1953, str. 3).
Ker uèitelji niso poznali in razumeli glasbenih metod, didaktièno-metodiènih postopkov
na podroèju solfeggia, je bil razvoj sposobnosti petja po notah šibak (Aèko, 1951, Gobec,
Prek, Lavrin, 1953). Petje po notah je v tedanjem obdobju prete no temeljilo na pevskem
usvajanju intervalov (intervalna metoda), ne oziraje se na tonalno-melodièno logiko.
Posledièno se je izpostavljala potreba po teèajih za uèitelje glasbene teorije, na katerih bi
se izobrazili o tem, kako oblikovati muzikalno zaokro ene glasbene celote, s katerimi bi v
uèencih vzgajali muzikalno komponento. V teèajih so videli edino pot za dvig strokovnih
moèi, na katerih bi se obravnavala zlasti metodika teoretiènega pouka in intonacije, dokler
se ne bi pojavil enotni uèbenik za ta predmet, ki bi dal uèiteljem osnovne smernice (Mirk,
1951). Ker uèbenika v tedanjem èasu ni bilo, so uèitelji pogosto sami prevzemali iz
literature primere za solfeggio, ki pa niso bili nujno primerni in ustrezni posamezni
glasbeno-razvojni ravni uèencev (Rotar Pance, 2003). Pomembna prelomnica v razvoju
predmeta se je zgodila v 60-ih letih 20. stoletja, s pojavom podroèja solfeggia, ki ga je
uveljavil in utemeljil, kot temeljno podroèje s svojim pouèevanjem, Maks Jurca. V tistem
èasu je napisal uèbenik z naslovom Solfeggio (1964), pri katerem je deloma sodeloval
Pavle Kalan, za glasbeno izobra evanje na ni ji stopnji, po tonalno-relativni metodi.
Maks Jurca je bil zagovornik kombiniranega sistema pouèevanja solfeggia, kar pomeni,
da je poleg izhodišène tonalno-relativne metode uvajal tudi postopno intervalno pot.
Kljub novonastalemu uèbeniku in poslediènemu pojavu nove glasbene metode na
podroèju pouèevanja petja po notah so bile v slovenskem prostoru še vedno prisotne
razliène glasbene metode. Uèni naèrt iz leta 1953 le-te ni doloèal (Vrbanèiè, 1983,
Winkler Kuret, 2006). V severozahodnem delu Slovenije se je uveljavila funkcionalna
glasbena pedagogika hrvaške pedagoginje Elly Bašiæ (Oblak 2011), v bre iškem okolju
(Krško) pa se je hkrati uveljavil uèbenik Bo a Antoniæa, Petje z lista, ki ga je prevedla
189
Zgodovinski razvoj predmeta Nauk o glasbi v luèi glasbenih metod
Zgodovina predmetov Nauk o glasbi in Solfeggio ima korenine v razvoju glasbenega
šolstva na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Njune zasnove so se v toku èasa
porajale v okviru predmetov glasbena teorija in petje. e v tedanjem obdobju so se
pojavljale ideje po ustrezni povezavi teorije s prakso. Razlièni dejavniki so vplivali na
poèasne premike udejanjanja te ideje v glasbeni praksi. Ti so bili nizka glasbena in
pedagoška izobrazba uèiteljev, pomanjkljivost znanj in nepoznavanje didaktièno-
metodiènih postopkov, nerazumevanje glasbenih metod ter vrzel na podroèju uèbeniških
gradiv (Koter, 2012, Winkler Kuret, 2006). Te nja po razvoju sposobnosti petja po notah
izvira iz druge polovice 19. stoletja – naèin petja po notah sta pojasnila e Anton Nedvìd
in Anton Foerster. V 50-ih letih 20. stoletja so se prizadevanja za ta cilj nadaljevala,
izhodišèa za pouèevanje glasbene teorije naj bi izhajala iz glasbene govorice, vendar pa v
praksi le-to ni vedno za ivelo. Ideja po razvoju sposobnosti petja po notah je bila razvidna
tudi v tedanjem uènem naèrtu za nauk o glasbi iz leta 1953: »V teoriji glasbe se to odra a
na naèin, da prepojemo, preritmiziramo in prepišemo prav vse, vsak ton, vajo, melodijo,
akord itd. Nobeno teoretièno pravilo ne sme biti podano suhoparno, ampak mora iziti iz
dela kot rezultat spoznanja. Le snov, ki je bila sprejeta na podlagi lastnega praktiènega
dela, postane uèenèeva trajna last. Verbalizem – golo teoretièno besedièenje, ne zapušèa v
uèencu trajnejših sledov« (Gobec, Prek, Lavrin 1953, str. 3).
Ker uèitelji niso poznali in razumeli glasbenih metod, didaktièno-metodiènih postopkov
na podroèju solfeggia, je bil razvoj sposobnosti petja po notah šibak (Aèko, 1951, Gobec,
Prek, Lavrin, 1953). Petje po notah je v tedanjem obdobju prete no temeljilo na pevskem
usvajanju intervalov (intervalna metoda), ne oziraje se na tonalno-melodièno logiko.
Posledièno se je izpostavljala potreba po teèajih za uèitelje glasbene teorije, na katerih bi
se izobrazili o tem, kako oblikovati muzikalno zaokro ene glasbene celote, s katerimi bi v
uèencih vzgajali muzikalno komponento. V teèajih so videli edino pot za dvig strokovnih
moèi, na katerih bi se obravnavala zlasti metodika teoretiènega pouka in intonacije, dokler
se ne bi pojavil enotni uèbenik za ta predmet, ki bi dal uèiteljem osnovne smernice (Mirk,
1951). Ker uèbenika v tedanjem èasu ni bilo, so uèitelji pogosto sami prevzemali iz
literature primere za solfeggio, ki pa niso bili nujno primerni in ustrezni posamezni
glasbeno-razvojni ravni uèencev (Rotar Pance, 2003). Pomembna prelomnica v razvoju
predmeta se je zgodila v 60-ih letih 20. stoletja, s pojavom podroèja solfeggia, ki ga je
uveljavil in utemeljil, kot temeljno podroèje s svojim pouèevanjem, Maks Jurca. V tistem
èasu je napisal uèbenik z naslovom Solfeggio (1964), pri katerem je deloma sodeloval
Pavle Kalan, za glasbeno izobra evanje na ni ji stopnji, po tonalno-relativni metodi.
Maks Jurca je bil zagovornik kombiniranega sistema pouèevanja solfeggia, kar pomeni,
da je poleg izhodišène tonalno-relativne metode uvajal tudi postopno intervalno pot.
Kljub novonastalemu uèbeniku in poslediènemu pojavu nove glasbene metode na
podroèju pouèevanja petja po notah so bile v slovenskem prostoru še vedno prisotne
razliène glasbene metode. Uèni naèrt iz leta 1953 le-te ni doloèal (Vrbanèiè, 1983,
Winkler Kuret, 2006). V severozahodnem delu Slovenije se je uveljavila funkcionalna
glasbena pedagogika hrvaške pedagoginje Elly Bašiæ (Oblak 2011), v bre iškem okolju
(Krško) pa se je hkrati uveljavil uèbenik Bo a Antoniæa, Petje z lista, ki ga je prevedla
189
