Page 191 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 191
Katarina Zadnik, NAUK O GLASBI IN SOLFEGGIO KOT POVEZOVALNA ÈLENA ...
vrsto celo pri najzahtevnejših naèrtih šele v 2., 3. ali celo 4. razredu« (Gobec, Prek, Lavrin
1953, str. 4). Tudi Mirk (1953) je menil, da morajo uèitelji glavnega predmeta mnogo
teoretiènih pojmov in zakonitosti razlagati vnaprej. Ob tem se je zavedal, da te a dobrega
glasbenega izobra evanja sloni na pouku nauka o glasbi, ki naj podpre inštrumentalni
pouk.
Uèni naèrt iz leta 1951 je doloèal štiriletno trajanje predmeta nauka o glasbi, v krajih, kjer
so bili dani pogoji – ustrezno glasbeno izobra en uèitelj – tudi šest let. Glasbeni uèitelji so
razlièno razumeli njegov namen, saj so bila v tedanjem èasu prisotna naslednja mnenja: da
je dvoletno trajanje pouka dovolj za usvojitev glasbenoteoretiènih znanj, drugi so menili,
da ta predmet sploh ni potreben, razen z vidika gole teorije, tretji so menili, da bi moral
spremljati bodoèega glasbenika skozi ves njegov študij. Uèitelji inštrumentalnega pouka,
ki so ga eleli uporabiti kot podporo pri hitrejši in uspešnejši igri na inštrument, so ga
pojmovali z vidika verbalno-vizualnega usvajanja glasbenoteoretiènih pojmov in
zakonitosti v glasbenem zapisu brez potrebe po njihovem glasbenem ozvoèenju. Tudi med
uèitelji nauka o glasbi je bilo prisotno pojmovanje stranskega predmeta in suhoparnega
usvajanja teoretiènih zakonitosti namesto praktiènega izvajanja glasbenih dejavnosti. O
tem prièajo opombe k uènemu naèrtu za nauk o glasbi iz leta 1951: »V 1. razredu je
potrebno nuditi uèencem tudi tabelarièni pregled vseh vrednosti ob primerni razlagi
kljuèev, not, pavz, ritmov itd., a vse bolj teoretièno, to pa zato, da glede tega
razbremenimo uèitelje glavnih predmetov« (Uèni naèrt, 1951, str. 3).
Cilj posodobljenega uènega naèrta iz leta 1953, ki je prinašal novost v prerazporeditvi
uène snovi iz štirih na šest let (Uèni naèrt, 1953), je bil obravnavati manjše kolièine uène
snovi v posameznem letniku, kar bi omogoèilo veè praktiènega dela pri pouku.
Sprememba uènega naèrta na eni strani nakazuje razumevanje pomena
glasbeno-dejavnostne naravnanosti, ki naj bi bil bistveni in veèinski del ure, na drugi
strani pa te njo po usklajenosti predpisane uène snovi za posamezni razred z
glasbeno-razvojnimi znaèilnostmi uèencev, ki naj bi bili uèni snovi dorasli, jo zmogli
razumsko dojeti in usvojiti.
V drugi polovici 20. stoletja se navzlic prizadevanjem, posodabljanjem uènih naèrtov in
pojavom uèbenikov polo aj in vloga predmeta nauka o glasbi ni bistveno spremenila.
Predmet je še vedno ohranjal vlogo obveznega dopolnilnega predmeta, uèna vsebina
predmeta pa naj bi bila skladna s potrebami inštrumentalnega pouka v glasbeni šoli.
Velika prièakovanja po podpori predmeta nauka o glasbi inštrumentalnemu pouku so se
pojavljala zlasti v zaèetnih razredih. Še vedno se je pojavljala ideja po prenosu znanja,
pridobljenega pri predmetu nauka o glasbi, na inštrument. Te nje po podpori predmeta so
izhajale iz hitre in uspešne orientacije in uporabe glasbenega zapisa brez potrebe po
notranjem slišanju.
Šele zadnja kurikularna prenova (2000) in Zakon o glasbenih šolah iz leta 2000 sta
opredelili predmetno podroèje nauka o glasbi kot obvezni samostojni predmet ter njegov
enakovredni polo aj utrdili z njegovo nadgradnjo, s predmetom Solfeggio. V letih
2003/04 sta obe predmetni podroèji vkljuèeni v predmetnik javnega glasbenega šolstva,
191
vrsto celo pri najzahtevnejših naèrtih šele v 2., 3. ali celo 4. razredu« (Gobec, Prek, Lavrin
1953, str. 4). Tudi Mirk (1953) je menil, da morajo uèitelji glavnega predmeta mnogo
teoretiènih pojmov in zakonitosti razlagati vnaprej. Ob tem se je zavedal, da te a dobrega
glasbenega izobra evanja sloni na pouku nauka o glasbi, ki naj podpre inštrumentalni
pouk.
Uèni naèrt iz leta 1951 je doloèal štiriletno trajanje predmeta nauka o glasbi, v krajih, kjer
so bili dani pogoji – ustrezno glasbeno izobra en uèitelj – tudi šest let. Glasbeni uèitelji so
razlièno razumeli njegov namen, saj so bila v tedanjem èasu prisotna naslednja mnenja: da
je dvoletno trajanje pouka dovolj za usvojitev glasbenoteoretiènih znanj, drugi so menili,
da ta predmet sploh ni potreben, razen z vidika gole teorije, tretji so menili, da bi moral
spremljati bodoèega glasbenika skozi ves njegov študij. Uèitelji inštrumentalnega pouka,
ki so ga eleli uporabiti kot podporo pri hitrejši in uspešnejši igri na inštrument, so ga
pojmovali z vidika verbalno-vizualnega usvajanja glasbenoteoretiènih pojmov in
zakonitosti v glasbenem zapisu brez potrebe po njihovem glasbenem ozvoèenju. Tudi med
uèitelji nauka o glasbi je bilo prisotno pojmovanje stranskega predmeta in suhoparnega
usvajanja teoretiènih zakonitosti namesto praktiènega izvajanja glasbenih dejavnosti. O
tem prièajo opombe k uènemu naèrtu za nauk o glasbi iz leta 1951: »V 1. razredu je
potrebno nuditi uèencem tudi tabelarièni pregled vseh vrednosti ob primerni razlagi
kljuèev, not, pavz, ritmov itd., a vse bolj teoretièno, to pa zato, da glede tega
razbremenimo uèitelje glavnih predmetov« (Uèni naèrt, 1951, str. 3).
Cilj posodobljenega uènega naèrta iz leta 1953, ki je prinašal novost v prerazporeditvi
uène snovi iz štirih na šest let (Uèni naèrt, 1953), je bil obravnavati manjše kolièine uène
snovi v posameznem letniku, kar bi omogoèilo veè praktiènega dela pri pouku.
Sprememba uènega naèrta na eni strani nakazuje razumevanje pomena
glasbeno-dejavnostne naravnanosti, ki naj bi bil bistveni in veèinski del ure, na drugi
strani pa te njo po usklajenosti predpisane uène snovi za posamezni razred z
glasbeno-razvojnimi znaèilnostmi uèencev, ki naj bi bili uèni snovi dorasli, jo zmogli
razumsko dojeti in usvojiti.
V drugi polovici 20. stoletja se navzlic prizadevanjem, posodabljanjem uènih naèrtov in
pojavom uèbenikov polo aj in vloga predmeta nauka o glasbi ni bistveno spremenila.
Predmet je še vedno ohranjal vlogo obveznega dopolnilnega predmeta, uèna vsebina
predmeta pa naj bi bila skladna s potrebami inštrumentalnega pouka v glasbeni šoli.
Velika prièakovanja po podpori predmeta nauka o glasbi inštrumentalnemu pouku so se
pojavljala zlasti v zaèetnih razredih. Še vedno se je pojavljala ideja po prenosu znanja,
pridobljenega pri predmetu nauka o glasbi, na inštrument. Te nje po podpori predmeta so
izhajale iz hitre in uspešne orientacije in uporabe glasbenega zapisa brez potrebe po
notranjem slišanju.
Šele zadnja kurikularna prenova (2000) in Zakon o glasbenih šolah iz leta 2000 sta
opredelili predmetno podroèje nauka o glasbi kot obvezni samostojni predmet ter njegov
enakovredni polo aj utrdili z njegovo nadgradnjo, s predmetom Solfeggio. V letih
2003/04 sta obe predmetni podroèji vkljuèeni v predmetnik javnega glasbenega šolstva,
191