Page 215 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 215
Leon Stefanija, Matej Bonin, Dimitrij Beuermann, Ada Holcar Brunauer, O KORISTI IN ŠKODI ...
zvoka. Pred stoletjem je zvok vstopil na velika vrata zgodovine glasbene ustvarjalnosti z
mojstri druge dunajske šole in futuristi. Interes se do danes samo krepi. Po drugi svetovni
vojni je vprašanje zvoka postalo osrednje za elektroakustièno glasbo, v
»ekspermentalnih« smereh, N/novi glasbi, pri spektralistih in novokompleksniških
glasbenih poetikah, »tretjih dunajskih šolah« in v sferah »umetnosti zvoka« (sound art).
Do danes se fascinacija z zvokom krepi tako na valovih zabavne industrije kakor tudi v
iskanjih resne nove glasbe. Zvok je e dolgo nazaj postal pravcati fetiš, ki sicer zbira malo
ljudi, ampak teh skupin je razmeroma veliko. In komunikacija med njimi se zdi obsoletna.
Obseg tematik, povezanih z zvokom, je velik. Vkljuèuje vse tri dele komunikacijske
verige: tako podroèje ustvarjanja kakor tudi podroèji recepcije in reprodukcije glasbe.
Razmerja med njimi nikakor niso raziskana na konkretnih primerih in teorija glasbe se
prav s tematiziranjem zvoka (ne doloèenega segmenta glasbenega stavka) sooèa z enako
problematiko, kot si jo je postavljala skozi zgodovino. Tako kot je oblikoslovje pomenilo
povezovanje razliènih teoretiènih poddisciplin, je danes koncept zvoka usmerjen k
preizpraševanju povezav glasbenih pojavov v veliko širšem oziru, kot se to danes
obravnava pri nauku o glasbi oziroma solfeggiu. Tematiziranje zvoka vkljuèuje vsebine
celotne muzikologije. Vraèa se k izvirnemu pomenu teorije: izraz theoria (èåùñßá) se je
latinsko prevajal kot kontemplacija: opazovanje, motrenje, razmišljanje, razglabljanje o
èem.5
V tem smislu, v smislu motrenja zvoka je seveda treba videti zanimiv izziv tudi za
pedagoge, ki se ukvarjajo z vsebinami teorije glasbe: preprosto zato, ker širi
glasbenoteoretiène vsebine ne samo v smeri narejenega (kompozicije), temveè tudi
slišanega in razumljenega (recepcije in posredovanja). Teorija glasbe je izvirno
razumljena kot opazovanje razliènih glasbenih praks – skladateljskih, tehnoloških in
poslušalskih – in to je tisto, kar je mogoèe razbrati kot spodbudo za nadaljnje razvijanje
pedagoškega procesa zlasti iz odgovorov osnovnošolskih uèiteljev. Ne nazadnje: v
njihovih rokah je veèji del odrašèajoèe populacije.
Seveda pa je treba dobro paziti tudi na pasti, ki jih tovrstne širitve pomena prinašajo. S
tem, da tako rekoè na ste aj odpirajo vsa vrata in okna razumevanja glasbe, utegne vsak
piš odpihniti tudi tiste krhke plasti glasbenega bitja, ki jih tako radi èastimo pri velikih
mojstrih. Pa ne samo pri tistih. Èastimo jih tudi pri èisto vsakdanjih, na videz morda manj
uglednih glasbenih pojavih. Ampak to je, seveda, druga zgodba ...
Literatura
Blaukopf, Kurt. 1984. Musik im Wandel der Gesellshaft. Grundzüge der
Musiksoziologie. München: Deutscher Taschenbuch Verlag.
5 Teoretik je bil dr avni poslanec, ki si je pri prerokovalcih »ogledoval« usodo de ele – theoros je
gledalec, je sestavljenka iz thea , pogled, in horan , videti. 215
zvoka. Pred stoletjem je zvok vstopil na velika vrata zgodovine glasbene ustvarjalnosti z
mojstri druge dunajske šole in futuristi. Interes se do danes samo krepi. Po drugi svetovni
vojni je vprašanje zvoka postalo osrednje za elektroakustièno glasbo, v
»ekspermentalnih« smereh, N/novi glasbi, pri spektralistih in novokompleksniških
glasbenih poetikah, »tretjih dunajskih šolah« in v sferah »umetnosti zvoka« (sound art).
Do danes se fascinacija z zvokom krepi tako na valovih zabavne industrije kakor tudi v
iskanjih resne nove glasbe. Zvok je e dolgo nazaj postal pravcati fetiš, ki sicer zbira malo
ljudi, ampak teh skupin je razmeroma veliko. In komunikacija med njimi se zdi obsoletna.
Obseg tematik, povezanih z zvokom, je velik. Vkljuèuje vse tri dele komunikacijske
verige: tako podroèje ustvarjanja kakor tudi podroèji recepcije in reprodukcije glasbe.
Razmerja med njimi nikakor niso raziskana na konkretnih primerih in teorija glasbe se
prav s tematiziranjem zvoka (ne doloèenega segmenta glasbenega stavka) sooèa z enako
problematiko, kot si jo je postavljala skozi zgodovino. Tako kot je oblikoslovje pomenilo
povezovanje razliènih teoretiènih poddisciplin, je danes koncept zvoka usmerjen k
preizpraševanju povezav glasbenih pojavov v veliko širšem oziru, kot se to danes
obravnava pri nauku o glasbi oziroma solfeggiu. Tematiziranje zvoka vkljuèuje vsebine
celotne muzikologije. Vraèa se k izvirnemu pomenu teorije: izraz theoria (èåùñßá) se je
latinsko prevajal kot kontemplacija: opazovanje, motrenje, razmišljanje, razglabljanje o
èem.5
V tem smislu, v smislu motrenja zvoka je seveda treba videti zanimiv izziv tudi za
pedagoge, ki se ukvarjajo z vsebinami teorije glasbe: preprosto zato, ker širi
glasbenoteoretiène vsebine ne samo v smeri narejenega (kompozicije), temveè tudi
slišanega in razumljenega (recepcije in posredovanja). Teorija glasbe je izvirno
razumljena kot opazovanje razliènih glasbenih praks – skladateljskih, tehnoloških in
poslušalskih – in to je tisto, kar je mogoèe razbrati kot spodbudo za nadaljnje razvijanje
pedagoškega procesa zlasti iz odgovorov osnovnošolskih uèiteljev. Ne nazadnje: v
njihovih rokah je veèji del odrašèajoèe populacije.
Seveda pa je treba dobro paziti tudi na pasti, ki jih tovrstne širitve pomena prinašajo. S
tem, da tako rekoè na ste aj odpirajo vsa vrata in okna razumevanja glasbe, utegne vsak
piš odpihniti tudi tiste krhke plasti glasbenega bitja, ki jih tako radi èastimo pri velikih
mojstrih. Pa ne samo pri tistih. Èastimo jih tudi pri èisto vsakdanjih, na videz morda manj
uglednih glasbenih pojavih. Ampak to je, seveda, druga zgodba ...
Literatura
Blaukopf, Kurt. 1984. Musik im Wandel der Gesellshaft. Grundzüge der
Musiksoziologie. München: Deutscher Taschenbuch Verlag.
5 Teoretik je bil dr avni poslanec, ki si je pri prerokovalcih »ogledoval« usodo de ele – theoros je
gledalec, je sestavljenka iz thea , pogled, in horan , videti. 215
