Page 118 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 118
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 bila kot tudi akordičnih spremljav, koristnih predvsem za bolj vešče kitariste.
S preglednico na ubiralki so podana navodila za igranje naravnih flažoletov,
za igranje akordičnih spremljav pa so predstavljeni primeri modulacij (C–G,
G–C, F–d, d–F), ki jih instrumentalisti lahko koristno uporabijo v praksi. Po-
dani so tudi navodila za uporabo kapodastra in njegove praktične vrednosti,
s katero je mogoče transponirati vsako skladbo v višji ali nižji tonovski način
brez igranja drugih prijemov ali not in se tako intonančno prilagoditi višini
glasu in registru vokalista. Poleg praktičnih napotkov v »Dodatku« zasledi-
mo še tri skladbe za kitaro solo, kot so Ruska pesem (Ruska narodna), Valček
(Ion Ivanovici), Pesem brez besed (neznani avtor) in Oj rožmarin (Hrabroslav
Volarič) za vokal in kitarsko spremljavo. Vse štiri skladbe so priredbe Adol-
fa Gröbminga, Pesem brez besed pa bi bila lahko Gröbmingova lastna skladba.
Prvi slovenski učbenik za kitaro je vsebinsko usmerjen predvsem k uče-
nju igranja kitarskih spremljav, začetnikom pa je bil v pomoč tudi pri usvajanju
osnov za igranje kitare kot solističnega glasbila. Z glasbenimi vsebinami, ki so
sicer vezane in podrejene učenju kitare, avtor v učbeniku posega tudi na podro-
čje splošne glasbene teorije, dotakne pa se celo osnovnih navodil za petje. Prav
zaradi obravnave glasbene teorije je učbenik primeren tudi za samouke, saj ti
lahko v njem najdejo tako teoretične kot tudi praktične napotke za igranje.
Gröbming se pri obravnavi tvarine opira na nekatere že poznane in uveljavlje-
ne metode, nekaj pa je tudi takšnih, ki so značilne le zanj. Glasbeno teorijo po-
daja postopno in se tako razlikuje od tistih predhodnikov in sodobnikov, ki jo
v strnjeni obliki obravnavajo že na začetku svojih učbenikov. Prednost takšne-
ga pristopa je predvsem v tem, da je tesno povezan s praktičnim igranjem, zato
je izvajalcu bližji in mu je v neposredno pomoč predvsem za boljše razumevanje
obravnavane snovi, ki jo začetnik lahko takoj poveže s prakso; od večine klasič-
nih šol se razlikuje tudi po tem, da poleg klasične drže instrumenta sede s pruč-
ko predlaga tudi držo stoje z uporabo nosilnega pasu okrog vratu.
Posebnost kitarske šole je tudi poglavje »Petje s spremljevanjem kitare«
(Gröbming, 1925, str. 17), v katerem avtor poda nekaj napotkov za lepo petje,
česar ne najdemo v nobeni drugi znani šoli oz. kasneje začetnici za kitaro. Z iz-
borom skladb znanih ljudskih in umetnih pesmi, ki jih je priredil za kitaro solo
oz. za glas in kitaro, je s svojo šolo pritegnil tako tiste, ki so si želeli pridobiti le
splošno znanje igranja na instrument in kitarskih spremljav, kot tudi vse druge,
cilj pa je osvojitev osnovnega znanja za igranje kitare kot solističnega glasbila.
Pri razlagi udarjanja s prsti desne roke se je opiral na metodo, ki je bila v širšem
evropskem prostoru znana in v rabi že od obdobja baroka naprej. Zanjo je zna-
čilno udarjanje s palcem z naslonom (apoyando), z ostalimi prsti pa brez naslo-
na (tirando) (Prek in Orlić, 1977). Kljub temu da sta Julián Arcas (1832–1882)
in predvsem Francisco Tárrega (1852–1909) že v obdobju romantike v kitar-
sko igro uvedla metodo udarjanja z naslonom tudi z ostalimi prsti, pa se Gröb-
ming takšnega načina v svojem učbeniku ni posluževal. Razloge za to gre iska-
ti predvsem v namenu šole, ki je usmerjena k učenju kitarskih spremljav, te pa
118
S preglednico na ubiralki so podana navodila za igranje naravnih flažoletov,
za igranje akordičnih spremljav pa so predstavljeni primeri modulacij (C–G,
G–C, F–d, d–F), ki jih instrumentalisti lahko koristno uporabijo v praksi. Po-
dani so tudi navodila za uporabo kapodastra in njegove praktične vrednosti,
s katero je mogoče transponirati vsako skladbo v višji ali nižji tonovski način
brez igranja drugih prijemov ali not in se tako intonančno prilagoditi višini
glasu in registru vokalista. Poleg praktičnih napotkov v »Dodatku« zasledi-
mo še tri skladbe za kitaro solo, kot so Ruska pesem (Ruska narodna), Valček
(Ion Ivanovici), Pesem brez besed (neznani avtor) in Oj rožmarin (Hrabroslav
Volarič) za vokal in kitarsko spremljavo. Vse štiri skladbe so priredbe Adol-
fa Gröbminga, Pesem brez besed pa bi bila lahko Gröbmingova lastna skladba.
Prvi slovenski učbenik za kitaro je vsebinsko usmerjen predvsem k uče-
nju igranja kitarskih spremljav, začetnikom pa je bil v pomoč tudi pri usvajanju
osnov za igranje kitare kot solističnega glasbila. Z glasbenimi vsebinami, ki so
sicer vezane in podrejene učenju kitare, avtor v učbeniku posega tudi na podro-
čje splošne glasbene teorije, dotakne pa se celo osnovnih navodil za petje. Prav
zaradi obravnave glasbene teorije je učbenik primeren tudi za samouke, saj ti
lahko v njem najdejo tako teoretične kot tudi praktične napotke za igranje.
Gröbming se pri obravnavi tvarine opira na nekatere že poznane in uveljavlje-
ne metode, nekaj pa je tudi takšnih, ki so značilne le zanj. Glasbeno teorijo po-
daja postopno in se tako razlikuje od tistih predhodnikov in sodobnikov, ki jo
v strnjeni obliki obravnavajo že na začetku svojih učbenikov. Prednost takšne-
ga pristopa je predvsem v tem, da je tesno povezan s praktičnim igranjem, zato
je izvajalcu bližji in mu je v neposredno pomoč predvsem za boljše razumevanje
obravnavane snovi, ki jo začetnik lahko takoj poveže s prakso; od večine klasič-
nih šol se razlikuje tudi po tem, da poleg klasične drže instrumenta sede s pruč-
ko predlaga tudi držo stoje z uporabo nosilnega pasu okrog vratu.
Posebnost kitarske šole je tudi poglavje »Petje s spremljevanjem kitare«
(Gröbming, 1925, str. 17), v katerem avtor poda nekaj napotkov za lepo petje,
česar ne najdemo v nobeni drugi znani šoli oz. kasneje začetnici za kitaro. Z iz-
borom skladb znanih ljudskih in umetnih pesmi, ki jih je priredil za kitaro solo
oz. za glas in kitaro, je s svojo šolo pritegnil tako tiste, ki so si želeli pridobiti le
splošno znanje igranja na instrument in kitarskih spremljav, kot tudi vse druge,
cilj pa je osvojitev osnovnega znanja za igranje kitare kot solističnega glasbila.
Pri razlagi udarjanja s prsti desne roke se je opiral na metodo, ki je bila v širšem
evropskem prostoru znana in v rabi že od obdobja baroka naprej. Zanjo je zna-
čilno udarjanje s palcem z naslonom (apoyando), z ostalimi prsti pa brez naslo-
na (tirando) (Prek in Orlić, 1977). Kljub temu da sta Julián Arcas (1832–1882)
in predvsem Francisco Tárrega (1852–1909) že v obdobju romantike v kitar-
sko igro uvedla metodo udarjanja z naslonom tudi z ostalimi prsti, pa se Gröb-
ming takšnega načina v svojem učbeniku ni posluževal. Razloge za to gre iska-
ti predvsem v namenu šole, ki je usmerjena k učenju kitarskih spremljav, te pa
118
