Page 120 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 120
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 ravičeno sklepamo, da je bila ta šola razširjena in v rabi tako med slovenskimi
kot tudi hrvaškimi samouki.
Avtor v predgovoru pojasni namene učbenika, po katerem naj bi se začetni-
ki seznanili in usposobili za kitarsko igro ter se seznanili z akordičnimi prije-
mi in osnovnimi načini spremljanja petja, violine, tamburice ali kakega druge-
ga solističnega glasbila. Na prvih straneh v strnjeni obliki zasledimo obravnavo
glasbene teorije, ki je v primerjavi s kitarskimi šolami nekaterih drugih avtor-
jev skromneje podana, kljub temu pa jedrnata in samoukom zadostna. Napot-
ki za držo instrumenta in udarno tehniko s prsti desne roke so podani podob-
no kot v že predstavljeni prvi šoli, prav tako pa tudi oznake za prste leve in
desne roke ter ubiralka kitare. Praktični del se začne z vajami za igranje po pra-
znih strunah s posameznimi prsti desne roke, težavnost pa se stopnjuje z vajami
za igranje z različnimi kombinacijami prstnih redov desne roke in ritmičnimi
vzorci po šesti, tretji, drugi in prvi prazni struni, ki tvorijo akord e-mol. Avtor
opozori na pomembnost pravilne ritmične izvedbe posameznih vaj, kar se do-
seže z doslednim štetjem dob. V nekaterih primerih poda dodatna navodila za
štetje in jih ponazori z zapisom zlogov (pr-va …) pod notno sliko. V sedanjem
času učenci takšna navodila v glavnem dobijo od svojih učiteljev v pedagoškem
procesu, zato jih v novejših učbenikih le redko zasledimo. Praktična poglavja
so po zgledu številnih tujih šol zasnovana z lestvico, akordično kadenco in glas-
benimi primeri. Za razliko od prejšnjega Gröbmingovega učbenika so prvi pri-
meri v novejšem učbeniku napisani v C-duru in se stopnjujejo z vajami v različ-
nih tonalitetah po kvintnem zaporedju, z višaji do E-dura in nižaji do F-dura,
pri tem pa še v a-, e- in d-molu. Pred izvajanjem vsake posamezne pesmi Gröb-
ming navede, da je za dobro izvedbo treba najprej večkrat zaigrati napev in se
ga dobro naučiti, šele nato pa petje spremljati s predpisano akordično spremlja-
vo, kar potrjuje kot primerno metodo učenja. V primerjavi s prvo kitarsko šolo
oznake za spremljavo oz. akorde v novejšem učbeniku niso več podane s števil-
kami lestvičnih stopenj, ampak so akordi, podobno kot danes, označeni s črka-
mi. Kljub temu pa gre pri tem za težje razumljivo in za današnji čas nenavadno
označevanje, saj je Gröbming v svojem učbeniku akord na dominanti označe-
val s črko tonike skupaj s številko sedem. Njegova šola na štiriindvajsetih stra-
neh poleg teoretičnega dela in posameznih tehničnih vaj zajema še 14 pesmi za
vokal in akordično spremljavo ter se zaključi z dvema skladbama za kitaro solo,
ki ju po današnjih kriterijih umeščamo v drugi razred nižjih glasbenih šol.
Pri pisanju dvojezične šole za kitaro se je Gröbming naslanjal predvsem na
svoj prvi učbenik. V primerjavi z njim je novejši dosti krajši, poenostavljen in
vsebinsko še bolj usmerjen k učenju akordičnih spremljav. Izvzeta so nekatera
poglavja, ki za začetnike pri usvajanju osnov kitarske igre niso nujna. Vsekakor
pa pogrešamo sliko z osnovnim opisom kitare in njenih delov, ki naj bi jih za-
četniki dobro poznali že pred prvim prakticiranjem igranja na instrument. Te-
žavnost skladb za kitaro solo je v novejši šoli na nižji ravni, prav tako pa v njej
ni zaslediti skladb za glas in kitaro solo, ki se jih diletanti brez posebne glasbe-
120
kot tudi hrvaškimi samouki.
Avtor v predgovoru pojasni namene učbenika, po katerem naj bi se začetni-
ki seznanili in usposobili za kitarsko igro ter se seznanili z akordičnimi prije-
mi in osnovnimi načini spremljanja petja, violine, tamburice ali kakega druge-
ga solističnega glasbila. Na prvih straneh v strnjeni obliki zasledimo obravnavo
glasbene teorije, ki je v primerjavi s kitarskimi šolami nekaterih drugih avtor-
jev skromneje podana, kljub temu pa jedrnata in samoukom zadostna. Napot-
ki za držo instrumenta in udarno tehniko s prsti desne roke so podani podob-
no kot v že predstavljeni prvi šoli, prav tako pa tudi oznake za prste leve in
desne roke ter ubiralka kitare. Praktični del se začne z vajami za igranje po pra-
znih strunah s posameznimi prsti desne roke, težavnost pa se stopnjuje z vajami
za igranje z različnimi kombinacijami prstnih redov desne roke in ritmičnimi
vzorci po šesti, tretji, drugi in prvi prazni struni, ki tvorijo akord e-mol. Avtor
opozori na pomembnost pravilne ritmične izvedbe posameznih vaj, kar se do-
seže z doslednim štetjem dob. V nekaterih primerih poda dodatna navodila za
štetje in jih ponazori z zapisom zlogov (pr-va …) pod notno sliko. V sedanjem
času učenci takšna navodila v glavnem dobijo od svojih učiteljev v pedagoškem
procesu, zato jih v novejših učbenikih le redko zasledimo. Praktična poglavja
so po zgledu številnih tujih šol zasnovana z lestvico, akordično kadenco in glas-
benimi primeri. Za razliko od prejšnjega Gröbmingovega učbenika so prvi pri-
meri v novejšem učbeniku napisani v C-duru in se stopnjujejo z vajami v različ-
nih tonalitetah po kvintnem zaporedju, z višaji do E-dura in nižaji do F-dura,
pri tem pa še v a-, e- in d-molu. Pred izvajanjem vsake posamezne pesmi Gröb-
ming navede, da je za dobro izvedbo treba najprej večkrat zaigrati napev in se
ga dobro naučiti, šele nato pa petje spremljati s predpisano akordično spremlja-
vo, kar potrjuje kot primerno metodo učenja. V primerjavi s prvo kitarsko šolo
oznake za spremljavo oz. akorde v novejšem učbeniku niso več podane s števil-
kami lestvičnih stopenj, ampak so akordi, podobno kot danes, označeni s črka-
mi. Kljub temu pa gre pri tem za težje razumljivo in za današnji čas nenavadno
označevanje, saj je Gröbming v svojem učbeniku akord na dominanti označe-
val s črko tonike skupaj s številko sedem. Njegova šola na štiriindvajsetih stra-
neh poleg teoretičnega dela in posameznih tehničnih vaj zajema še 14 pesmi za
vokal in akordično spremljavo ter se zaključi z dvema skladbama za kitaro solo,
ki ju po današnjih kriterijih umeščamo v drugi razred nižjih glasbenih šol.
Pri pisanju dvojezične šole za kitaro se je Gröbming naslanjal predvsem na
svoj prvi učbenik. V primerjavi z njim je novejši dosti krajši, poenostavljen in
vsebinsko še bolj usmerjen k učenju akordičnih spremljav. Izvzeta so nekatera
poglavja, ki za začetnike pri usvajanju osnov kitarske igre niso nujna. Vsekakor
pa pogrešamo sliko z osnovnim opisom kitare in njenih delov, ki naj bi jih za-
četniki dobro poznali že pred prvim prakticiranjem igranja na instrument. Te-
žavnost skladb za kitaro solo je v novejši šoli na nižji ravni, prav tako pa v njej
ni zaslediti skladb za glas in kitaro solo, ki se jih diletanti brez posebne glasbe-
120
