Page 141 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 141
ogodku v Slovenskem listu 14. oktobra 1929 (»Mam‘zelle Nitouche«, 1929, anja ivec ◆ glasbeno delovanje heriberta svetela v ljubljani
str. 3) pisal takole: »Opereto je dirigiral Svetel ter se dobro vpeljal kot operet-
ni dirigent. Po lepo odigrani uverturi, ga je pozdravila publika z navdušenim
aplavzom.« Že 15. decembra 1929 je pripravil novo premiero, tokrat Zellerjeve-
ga Tičarja (Gledališki list Opere SNG Ljubljana za sezono 1929/30, 1929b). Dan
po premieri je Slovenski narod poročal: »Predigro k 3. dejanju je moral diri-
gent celo ponoviti. Sploh je bila predstava po zaslugi dirigenta Svetela vzgle-
dno skrbno pripravljena in živahno izvajana.« (Govekar, 1929, str. 2. Naslednja
premiera je bila na sporedu 18. maja 1930. Svetel je dirigiral opereto Dolarska
princesa skladatelja Lea Falla (Gledališki list Opere SNG Ljubljana za sezono
1929/30, 1930).
Dejaven je bil tudi v ljubljanski Drami, kjer je skrbel za scensko glasbeno
opremo. Posebno zadovoljstvo mu je nudilo sodelovanje z režiserjem, sicer pa
prijateljem iz mladostniških let, Osipom (Josipom) Šestom. Vodil je scensko
glasbo pri Lumpacivagabundus, skladatelja Johanna Nepomuka Nestroya,
Shakespearovi komediji Mnogo hrupa za nič (Življenjepis, b. l.), dr. Tominče-
vi – Gregorinovi drami I. N. R. I, Goethejevem Faustu in Pregljevi žalni igri
Azazel. V sezoni 1929/30 je ustvaril avtorsko glasbo za naslednja dramska dela:
Rollandovo Igro ljubezni in smrti, Nestroyevo veseloigro Za ljubezen so zdravi-
la (Gledališki list Drame SNG Ljubljana za sezono 1929/30, 1930) ter Shakespe-
arova dela Julij Cezar in Kar hočete.
Preko dela v gledališču se je seznanil z odrsko umetnostjo, ki ga je spod-
budila h komponiranju opere. Neke pomladne nedelje v letu 1933 je vzel v
roke humoresko Kozlovska sodba v Višnji Gori Josipa Jurčiča. Satira, kjer avtor
obravnava medčloveške odnose na slovenskem podeželju konec 19. stoletja, ga
je takoj pritegnila in pričel je snovati opero. Prijatelj in sodelavec na ljubljan-
skem Magistratu, dr. Arnošt Brilej,2 mu je svetoval posvet z izkušenim drama-
tikom in gledališčnikom Franom Govekarjem. Govekar je bil navdušen nad
sodelovanjem, zato se je takoj lotil dela in kmalu ustvaril libreto (Pihler, 1963).
Svetelu pa delo ob rednem delu v uradniški službi in društvenemu udejstvo-
vanju ni šlo od rok tako hitro kot izkušenemu dramatiku. Ker je komajda na-
šel čas za komponiranje, je vzel 14-dnevni dopust in se umaknil v samotno
Kamno gorico. Do poletja 1933 je napisal klavirski izvleček, ki ga je Govekar
nato predložil tedanjemu ravnatelju Opere Mirku Poliču. Polič je menil, da
delo obeta, in svetoval več predelav (Svetel, 1933). Vsled sprememb, ki so se kar
vrstile, se je menjaval tudi originalni naslov. Iz Kozlovske sodbe v Višnji gori v
Višnjegorci in naposled le Višnjani. V repertoar Opere je bilo delo sprejeto v letu
1943/44 pod imenom Višnjegorci, vendar je tedaj vladal kulturni molk in skla-
2 Dr. Arnošt Brilej (1891–1953) je prav tako kot Svetel študiral pravo v Pragi, sicer pa je bil ve-
lik ljubitelj umetnosti nasploh in amaterski pevec. S Svetelom sta 22. 1. 1928 organizirala slav-
nostno akademijo ob 50-letnici Otona Župančiča v Opernem gledališču v Ljubljani. Svetel
je vse pevske točke spremljal sam in vodil operni orkester, ki je med drugim izvedel njegovo
Predigro k Veroniki Deseniški. Slednjo je komponiral prav za to priložnost.
141
str. 3) pisal takole: »Opereto je dirigiral Svetel ter se dobro vpeljal kot operet-
ni dirigent. Po lepo odigrani uverturi, ga je pozdravila publika z navdušenim
aplavzom.« Že 15. decembra 1929 je pripravil novo premiero, tokrat Zellerjeve-
ga Tičarja (Gledališki list Opere SNG Ljubljana za sezono 1929/30, 1929b). Dan
po premieri je Slovenski narod poročal: »Predigro k 3. dejanju je moral diri-
gent celo ponoviti. Sploh je bila predstava po zaslugi dirigenta Svetela vzgle-
dno skrbno pripravljena in živahno izvajana.« (Govekar, 1929, str. 2. Naslednja
premiera je bila na sporedu 18. maja 1930. Svetel je dirigiral opereto Dolarska
princesa skladatelja Lea Falla (Gledališki list Opere SNG Ljubljana za sezono
1929/30, 1930).
Dejaven je bil tudi v ljubljanski Drami, kjer je skrbel za scensko glasbeno
opremo. Posebno zadovoljstvo mu je nudilo sodelovanje z režiserjem, sicer pa
prijateljem iz mladostniških let, Osipom (Josipom) Šestom. Vodil je scensko
glasbo pri Lumpacivagabundus, skladatelja Johanna Nepomuka Nestroya,
Shakespearovi komediji Mnogo hrupa za nič (Življenjepis, b. l.), dr. Tominče-
vi – Gregorinovi drami I. N. R. I, Goethejevem Faustu in Pregljevi žalni igri
Azazel. V sezoni 1929/30 je ustvaril avtorsko glasbo za naslednja dramska dela:
Rollandovo Igro ljubezni in smrti, Nestroyevo veseloigro Za ljubezen so zdravi-
la (Gledališki list Drame SNG Ljubljana za sezono 1929/30, 1930) ter Shakespe-
arova dela Julij Cezar in Kar hočete.
Preko dela v gledališču se je seznanil z odrsko umetnostjo, ki ga je spod-
budila h komponiranju opere. Neke pomladne nedelje v letu 1933 je vzel v
roke humoresko Kozlovska sodba v Višnji Gori Josipa Jurčiča. Satira, kjer avtor
obravnava medčloveške odnose na slovenskem podeželju konec 19. stoletja, ga
je takoj pritegnila in pričel je snovati opero. Prijatelj in sodelavec na ljubljan-
skem Magistratu, dr. Arnošt Brilej,2 mu je svetoval posvet z izkušenim drama-
tikom in gledališčnikom Franom Govekarjem. Govekar je bil navdušen nad
sodelovanjem, zato se je takoj lotil dela in kmalu ustvaril libreto (Pihler, 1963).
Svetelu pa delo ob rednem delu v uradniški službi in društvenemu udejstvo-
vanju ni šlo od rok tako hitro kot izkušenemu dramatiku. Ker je komajda na-
šel čas za komponiranje, je vzel 14-dnevni dopust in se umaknil v samotno
Kamno gorico. Do poletja 1933 je napisal klavirski izvleček, ki ga je Govekar
nato predložil tedanjemu ravnatelju Opere Mirku Poliču. Polič je menil, da
delo obeta, in svetoval več predelav (Svetel, 1933). Vsled sprememb, ki so se kar
vrstile, se je menjaval tudi originalni naslov. Iz Kozlovske sodbe v Višnji gori v
Višnjegorci in naposled le Višnjani. V repertoar Opere je bilo delo sprejeto v letu
1943/44 pod imenom Višnjegorci, vendar je tedaj vladal kulturni molk in skla-
2 Dr. Arnošt Brilej (1891–1953) je prav tako kot Svetel študiral pravo v Pragi, sicer pa je bil ve-
lik ljubitelj umetnosti nasploh in amaterski pevec. S Svetelom sta 22. 1. 1928 organizirala slav-
nostno akademijo ob 50-letnici Otona Župančiča v Opernem gledališču v Ljubljani. Svetel
je vse pevske točke spremljal sam in vodil operni orkester, ki je med drugim izvedel njegovo
Predigro k Veroniki Deseniški. Slednjo je komponiral prav za to priložnost.
141
