Page 144 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 144
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 jo in mladinsko petje. Največja pridobitev je bilo uvajanje pouka pihal in tro-
bil, za katerega v preteklosti ni bilo dovolj zanimanja. S sistematičnim izobra-
ževanjem in promoviranjem komornih koncertov pihalnih zasedb ter pripravo
predkoncertnih predavanj z nasveti o gojitvi študija tovrstnih glasbi, je šoli us-
pelo zagotavljati naraščaj za godbo in orkester. Svetel (1929, str. 29) je v poroči-
lu o delu šole zapisal, da
se Sloga jasno zaveda, kakšen pomen ima glasbena šola zanjo. Ve tudi,
da šola ne bo le priprava za poznejše delo v zboru, godbi ali orkestru,
da vsi gojenci ne bodo pozneje sodelovali v društvu, meni pa, da je
storila veliko, ko je izobrazila gojence v glasbi in tako pridobila enega
več za tako lepo stvar, kot je glasba.
V 30. letih so predmetnik še nekoliko razširili s poukom petja, viole, čela,
flavte, oboe, roga, pozavne, kitare, harmonije, zgodovine glasbe in šolskega or-
kestra ter povprečno beležili okoli 300 gojencev (Bitenc, 1955). Zdi se, da so bili
Slogaši nekoliko pred svojim časom, saj so že tedaj uvajali medpredmetne in
kurikularne povezave ter teoretični pouk prenašali v prakso. Pri tem so si uči-
telji prizadevali za ustvarjanje ugodne učne klime in pri gojencih spodbujali in-
teres za solistično, komorno in orkestralno udejstvovanje. Ena od prvenstvenih
nalog glasbene šole je bilo javno izvajanje glasbenih del. Prednost so dajali do-
mači glasbeni ustvarjalnosti in pogosto izvajali dela Frana Gerbiča, Hugolina
Sattnerja, Gustava Ipavca, Lucijana Marije Škerjanca, Srečka Koporca, Janka
Gregorca, Heriberta Svetela in Petra Bitenca, še posebej radi so posegali po li-
teraturi drugih slovanskih narodov, večinoma češki (Budkovič, 1995). V okvir
koncertne dejavnosti so bili vpeti učitelji in gojenci, saj so v društvu delovali
mešani zbor, godba na pihala in orkester.
Lucijan Marija Škerjanc (1936) poroča, da so »nastopi gojencev dokazali,
da razpolaga Sloga z močmi, ki se lahko lotijo največjih glasbenih del). Posebej
velikim in odmevnim koncertnim dogodkom lahko sledimo v revialnem tisku
in dnevnem časopisju ter šolskem glasilu Mlada Sloga. Glasilo je od septembra
1938 do novembra 1943 izdajala založba društva. Skupno je izšlo šest letnikov.
Ves čas je izhajalo pod idejnim vodstvom in uredništvom Heriberta Svetela, ki
je tudi avtor večine prispevkov. Po vsebini je obsegalo od glasbenih strokovnih
in poljudnih do zabavnih vsebin. Prispevki so obravnavali aktualne probleme
glasbenega sveta, glasbeno teorijo in inštrumentacijo, slovensko in tujo glasbe-
no zgodovino ter pri učencih spodbujali nadgradnjo že pridobljenega znanja
ali usvajanje novih vsebin. V glasilu so tudi poročila o delovanju in ustroju glas-
bene šole Sloga (Ivec, 2019).
Učiteljski zbor Sloge so po večini sestavljali glasbeni entuziasti, ki jim po-
učevanje na Slogini glasbeni šoli ni pomenilo vira preživetja. Večina učiteljev
je hkrati poučevala še na glasbeni šoli Glasbene matice (Vida Jeraj Hribar, Pa-
vla Lovše, Gustav Müller, Čenda Šedlbauer, Vinko Novšak, Ema Nolly, Vin-
ko Šušteršič), drugi so službovali po različnih institucijah. Zato se je glasbena
144
bil, za katerega v preteklosti ni bilo dovolj zanimanja. S sistematičnim izobra-
ževanjem in promoviranjem komornih koncertov pihalnih zasedb ter pripravo
predkoncertnih predavanj z nasveti o gojitvi študija tovrstnih glasbi, je šoli us-
pelo zagotavljati naraščaj za godbo in orkester. Svetel (1929, str. 29) je v poroči-
lu o delu šole zapisal, da
se Sloga jasno zaveda, kakšen pomen ima glasbena šola zanjo. Ve tudi,
da šola ne bo le priprava za poznejše delo v zboru, godbi ali orkestru,
da vsi gojenci ne bodo pozneje sodelovali v društvu, meni pa, da je
storila veliko, ko je izobrazila gojence v glasbi in tako pridobila enega
več za tako lepo stvar, kot je glasba.
V 30. letih so predmetnik še nekoliko razširili s poukom petja, viole, čela,
flavte, oboe, roga, pozavne, kitare, harmonije, zgodovine glasbe in šolskega or-
kestra ter povprečno beležili okoli 300 gojencev (Bitenc, 1955). Zdi se, da so bili
Slogaši nekoliko pred svojim časom, saj so že tedaj uvajali medpredmetne in
kurikularne povezave ter teoretični pouk prenašali v prakso. Pri tem so si uči-
telji prizadevali za ustvarjanje ugodne učne klime in pri gojencih spodbujali in-
teres za solistično, komorno in orkestralno udejstvovanje. Ena od prvenstvenih
nalog glasbene šole je bilo javno izvajanje glasbenih del. Prednost so dajali do-
mači glasbeni ustvarjalnosti in pogosto izvajali dela Frana Gerbiča, Hugolina
Sattnerja, Gustava Ipavca, Lucijana Marije Škerjanca, Srečka Koporca, Janka
Gregorca, Heriberta Svetela in Petra Bitenca, še posebej radi so posegali po li-
teraturi drugih slovanskih narodov, večinoma češki (Budkovič, 1995). V okvir
koncertne dejavnosti so bili vpeti učitelji in gojenci, saj so v društvu delovali
mešani zbor, godba na pihala in orkester.
Lucijan Marija Škerjanc (1936) poroča, da so »nastopi gojencev dokazali,
da razpolaga Sloga z močmi, ki se lahko lotijo največjih glasbenih del). Posebej
velikim in odmevnim koncertnim dogodkom lahko sledimo v revialnem tisku
in dnevnem časopisju ter šolskem glasilu Mlada Sloga. Glasilo je od septembra
1938 do novembra 1943 izdajala založba društva. Skupno je izšlo šest letnikov.
Ves čas je izhajalo pod idejnim vodstvom in uredništvom Heriberta Svetela, ki
je tudi avtor večine prispevkov. Po vsebini je obsegalo od glasbenih strokovnih
in poljudnih do zabavnih vsebin. Prispevki so obravnavali aktualne probleme
glasbenega sveta, glasbeno teorijo in inštrumentacijo, slovensko in tujo glasbe-
no zgodovino ter pri učencih spodbujali nadgradnjo že pridobljenega znanja
ali usvajanje novih vsebin. V glasilu so tudi poročila o delovanju in ustroju glas-
bene šole Sloga (Ivec, 2019).
Učiteljski zbor Sloge so po večini sestavljali glasbeni entuziasti, ki jim po-
učevanje na Slogini glasbeni šoli ni pomenilo vira preživetja. Večina učiteljev
je hkrati poučevala še na glasbeni šoli Glasbene matice (Vida Jeraj Hribar, Pa-
vla Lovše, Gustav Müller, Čenda Šedlbauer, Vinko Novšak, Ema Nolly, Vin-
ko Šušteršič), drugi so službovali po različnih institucijah. Zato se je glasbena
144
