Page 145 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 145
Slika 5: Orkestralni odsek Sloge z dirigentom Svetelom leta 1929 anja ivec ◆ glasbeno delovanje heriberta svetela v ljubljani
Vir: Sloga 1919–1929. Ob desetletnici in k V. rednemu občnemu zboru, str. 15.
šola večkrat srečala s kadrovskimi problemi, sploh v začetku delovanja. Temu
so zagotovo botrovali nekoliko slabši delovni pogoji (kletne učilnice, akustič-
no povsem neprimerne), nižje plačilo v primerjavi z drugimi glasbenimi šola-
mi, selitve, bolezni in drugi vzroki, ki so tedaj pestili prosvetni poklic. Kljub
temu pa je učiteljske vrste v Slogi dopolnilo nekaj precej uveljavljenih glasbenih
imen, kot so Srečko Koporc (1900−1965), Marijan Lipovšek (1910−1995), Pavla
Lovše (1891−1964), Stanko Prek (1915−1999), Ivan Trost (1891−1982), Vida Je-
raj Hribar (1902−2002), Jadviga Štrukelj Poženel (1901−1991), Filip Bernard
(1896−1984) idr. Tudi Lucijan Marija Škerjanc (1936, str. 7) pravi,
da na tem zavodu delujejo vestne, pedagoško spretne in dobre učne
moči, ki so v kratki dobi obstoja dvignile prav lep nivo svoje glasbene
šole pod vodstvom svojega ravnatelja g. H. Svetela.
V Ljubljani sta ob Glasbeni šoli Sloga delovali še Orglarska šola in Glas-
bena šola Glasbene matice. Glasbena šola Sloga je bila podobno zasnovana kot
šola pri Glasbeni matici, s katero je bila primerljiva po aktivnosti in kakovosti.
Obe šoli je povezovalo več skupnih imenovalcev, predvsem predmetnik, zave-
zanost k javnemu koncertiranju in gojenju orkestralnega muziciranja, delili sta
učni kader ter izvajali publicistično dejavnost.
Narodno železničarsko glasbeno društvo Sloga je venomer bílo bitko s po-
manjkanjem sredstev. Zaradi vzdrževanja več odsekov društva in vedno več-
jega vpisa učence, je društvo pogosto pestila finančna stiska. Toliko bolj, ker
šola ni bila državno priznana in so denarna sredstva pritekala le s strani učni-
ne ter občasnih donacij različnih gospodarskih in drugih ustanov (Nabavljal-
na zadruga uslužbencev državne železnice, Ljubljanski oblastni odbor, mestna
občina ljubljanska, kavarna in restavracija »Zvezda«), ki pa niso krila vseh iz-
datkov (Furlan, 1929). S skromnimi prispevki so pomagali še železničarji, tudi
145
Vir: Sloga 1919–1929. Ob desetletnici in k V. rednemu občnemu zboru, str. 15.
šola večkrat srečala s kadrovskimi problemi, sploh v začetku delovanja. Temu
so zagotovo botrovali nekoliko slabši delovni pogoji (kletne učilnice, akustič-
no povsem neprimerne), nižje plačilo v primerjavi z drugimi glasbenimi šola-
mi, selitve, bolezni in drugi vzroki, ki so tedaj pestili prosvetni poklic. Kljub
temu pa je učiteljske vrste v Slogi dopolnilo nekaj precej uveljavljenih glasbenih
imen, kot so Srečko Koporc (1900−1965), Marijan Lipovšek (1910−1995), Pavla
Lovše (1891−1964), Stanko Prek (1915−1999), Ivan Trost (1891−1982), Vida Je-
raj Hribar (1902−2002), Jadviga Štrukelj Poženel (1901−1991), Filip Bernard
(1896−1984) idr. Tudi Lucijan Marija Škerjanc (1936, str. 7) pravi,
da na tem zavodu delujejo vestne, pedagoško spretne in dobre učne
moči, ki so v kratki dobi obstoja dvignile prav lep nivo svoje glasbene
šole pod vodstvom svojega ravnatelja g. H. Svetela.
V Ljubljani sta ob Glasbeni šoli Sloga delovali še Orglarska šola in Glas-
bena šola Glasbene matice. Glasbena šola Sloga je bila podobno zasnovana kot
šola pri Glasbeni matici, s katero je bila primerljiva po aktivnosti in kakovosti.
Obe šoli je povezovalo več skupnih imenovalcev, predvsem predmetnik, zave-
zanost k javnemu koncertiranju in gojenju orkestralnega muziciranja, delili sta
učni kader ter izvajali publicistično dejavnost.
Narodno železničarsko glasbeno društvo Sloga je venomer bílo bitko s po-
manjkanjem sredstev. Zaradi vzdrževanja več odsekov društva in vedno več-
jega vpisa učence, je društvo pogosto pestila finančna stiska. Toliko bolj, ker
šola ni bila državno priznana in so denarna sredstva pritekala le s strani učni-
ne ter občasnih donacij različnih gospodarskih in drugih ustanov (Nabavljal-
na zadruga uslužbencev državne železnice, Ljubljanski oblastni odbor, mestna
občina ljubljanska, kavarna in restavracija »Zvezda«), ki pa niso krila vseh iz-
datkov (Furlan, 1929). S skromnimi prispevki so pomagali še železničarji, tudi
145
