Page 92 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 92
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 lične pojme in izraze. Vsa temeljna terminologija, ki jo imamo zdaj, je nastaja-
la dlje časa, oblikovali pa so jo največkrat na osnovi grških in latinskih izrazov
(npr. ritem, meter, brevis, dur, mol, akord, harmonija, kontrapunkt itn.). V slo-
venščino je pogosto prišla preko jezikov sosednjih narodov, največkrat iz nem-
ščine in italijanščine pa tudi ruščine in francoščine, v zadnjih letih pa največ
iz angleščine. V 19. stoletju pa smo skupaj z začetki političnega osamosvajanja
dobili tudi terminološko osamosvajanje, kar pomeni, da so tedanji glasbeni-
ki že začeli oblikovati jezikovno zakladnico terminov raznih strok (npr. prav-
ne, znanstvene, teološke idr.), tudi glasbene. Pred 19. stoletjem glasbeno izraz-
je v tedanjem slovenskem jeziku ni obstajalo, višji sloji in meščanstvo so najbrž
uporabljali latinske ali nemške izraze, neuki ljudje pa so uporabljali skromno
število besed, s katerimi so se sporazumevali o glasbi, petju in igranju (Vrčon,
1991). Tudi glasbene pojme in njihove interpretacije smo sprva povzeli od tu-
jih učiteljev, od druge polovice 19. stoletja naprej pa jih v slovenščini razvijamo
tudi samostojno.
Izobraževanje je v srednjem veku in še v začetku novega veka najbolj ureje-
no potekalo v samostanih. Že od Karolingov naprej so po vsej verjetnosti upo-
rabljali preproste metode posnemanja učitelja in učenja na pamet. Poučevanje
je obsegalo petje gregorijanskega korala, učenje temeljev teorije (modalnost, in-
tervali) ter kasneje kontrapunkta in polifonije, od zgodnjih oblik organa do
bolj sestavljenih. Pravil oblikovanja polifonije so se najbrž učili na pamet. Po
smrti Guida iz Arezza (pribl. 992–po l. 1033) so po samostanih najverjetne-
je povzeli tudi učenje solmizacije in notacijo s črtovjem (Busse Berger, 2005).
Tudi Primož Trubar (1562) je o tem lepo zapisal:
Ty Closhtri so nakadai per Suetiga Augustina zhasu, Schule bili, V
katerih so se ty mladi ludi vuzhili to Vero Kerszansko, tu S. Pismu
inu druga Pisma prou sastopiti, inu druge dobre pridne kunshti.
Najbrž je bila ena takšnih »kunšti« tudi glasba, ki se je je v samostanu na-
učil tudi Jacobus Gallus, najbrž v latinščini in morda tudi nemščini, malo pa je
verjetno, da so uporabljali kranjsko govorico. Vsekakor je pridobil odlično glas-
beno kompozicijsko izobrazbo, ki mu je ob njegovem nedvomnem talentu za-
gotovila sposobnost vrhunskega oblikovanja skladb. Verjetno nikoli ne bomo
zvedeli, ali je bil Gallusov materni jezik slovenski ali nemški. Carniolus je pač
Kranjec, ne glede na govorjeni jezik. Nimamo tudi zapisov, da bi tedaj kdo v
kakšnem domačem jeziku, enem od kranjskih narečij, razvijal ustrezno glasbe-
no terminologijo. Tudi zapis Primoža Trubarja o petju in glasbi v Katekizmu
je v nemščini.
Protestanti so z zavzemanjem za materni jezik pomembno vplivali tudi na
razvoj domače glasbene terminologije, čeprav glasbenih izrazov v tedanjih be-
sedilih ni veliko. Trubarjeva slovenščina pa ima precej nemških besed. Navse-
zadnje jih imamo v pogovornem jeziku veliko še zdaj (knedelj, šefla, župa, šra-
ufenciger …).
92
la dlje časa, oblikovali pa so jo največkrat na osnovi grških in latinskih izrazov
(npr. ritem, meter, brevis, dur, mol, akord, harmonija, kontrapunkt itn.). V slo-
venščino je pogosto prišla preko jezikov sosednjih narodov, največkrat iz nem-
ščine in italijanščine pa tudi ruščine in francoščine, v zadnjih letih pa največ
iz angleščine. V 19. stoletju pa smo skupaj z začetki političnega osamosvajanja
dobili tudi terminološko osamosvajanje, kar pomeni, da so tedanji glasbeni-
ki že začeli oblikovati jezikovno zakladnico terminov raznih strok (npr. prav-
ne, znanstvene, teološke idr.), tudi glasbene. Pred 19. stoletjem glasbeno izraz-
je v tedanjem slovenskem jeziku ni obstajalo, višji sloji in meščanstvo so najbrž
uporabljali latinske ali nemške izraze, neuki ljudje pa so uporabljali skromno
število besed, s katerimi so se sporazumevali o glasbi, petju in igranju (Vrčon,
1991). Tudi glasbene pojme in njihove interpretacije smo sprva povzeli od tu-
jih učiteljev, od druge polovice 19. stoletja naprej pa jih v slovenščini razvijamo
tudi samostojno.
Izobraževanje je v srednjem veku in še v začetku novega veka najbolj ureje-
no potekalo v samostanih. Že od Karolingov naprej so po vsej verjetnosti upo-
rabljali preproste metode posnemanja učitelja in učenja na pamet. Poučevanje
je obsegalo petje gregorijanskega korala, učenje temeljev teorije (modalnost, in-
tervali) ter kasneje kontrapunkta in polifonije, od zgodnjih oblik organa do
bolj sestavljenih. Pravil oblikovanja polifonije so se najbrž učili na pamet. Po
smrti Guida iz Arezza (pribl. 992–po l. 1033) so po samostanih najverjetne-
je povzeli tudi učenje solmizacije in notacijo s črtovjem (Busse Berger, 2005).
Tudi Primož Trubar (1562) je o tem lepo zapisal:
Ty Closhtri so nakadai per Suetiga Augustina zhasu, Schule bili, V
katerih so se ty mladi ludi vuzhili to Vero Kerszansko, tu S. Pismu
inu druga Pisma prou sastopiti, inu druge dobre pridne kunshti.
Najbrž je bila ena takšnih »kunšti« tudi glasba, ki se je je v samostanu na-
učil tudi Jacobus Gallus, najbrž v latinščini in morda tudi nemščini, malo pa je
verjetno, da so uporabljali kranjsko govorico. Vsekakor je pridobil odlično glas-
beno kompozicijsko izobrazbo, ki mu je ob njegovem nedvomnem talentu za-
gotovila sposobnost vrhunskega oblikovanja skladb. Verjetno nikoli ne bomo
zvedeli, ali je bil Gallusov materni jezik slovenski ali nemški. Carniolus je pač
Kranjec, ne glede na govorjeni jezik. Nimamo tudi zapisov, da bi tedaj kdo v
kakšnem domačem jeziku, enem od kranjskih narečij, razvijal ustrezno glasbe-
no terminologijo. Tudi zapis Primoža Trubarja o petju in glasbi v Katekizmu
je v nemščini.
Protestanti so z zavzemanjem za materni jezik pomembno vplivali tudi na
razvoj domače glasbene terminologije, čeprav glasbenih izrazov v tedanjih be-
sedilih ni veliko. Trubarjeva slovenščina pa ima precej nemških besed. Navse-
zadnje jih imamo v pogovornem jeziku veliko še zdaj (knedelj, šefla, župa, šra-
ufenciger …).
92
