Page 94 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 94
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 tudi češčini in poljščini: Heinrich Schütz (1585–1672), Hieronymus Praetorius
(1560 –1629), Johannes Eccard (1553–1611), Hans Leo Hassler (1564–1612), Jo-
hannes Nucius (pribl. 1556–1620), Leonard Lechner (pribl. 1553–1606), Melchi-
or Franck (pribl. 1579–1639), Jan Simonides Montanus (1530–1540–1587), Pa-
vel Spongopaeus Jistebnický (1550-1560–1619), Charles Tessier (pribl. 1550–po
1604), Ippolito Baccusi (pribl. 1550–1609), Emilio de› Cavalier (ca. 1550–1602),
Krzysztof Klabon (pribl. 1550–pribl. 1616), Jan Trojan Turnovský (pred 1550–
1606), Manuel Rodrigues Coelho (pribl. 1555–1635).
Skoraj vsi evropski jeziki so izraze za glasbeno teorijo oblikovali na podla-
gi grških in latinskih izrazov, ki izhajajo iz srednjeveške in renesančne glasbe-
ne tradicije. V baroku pa so se začeli pri večjih narodih uveljavljati tudi doma-
či izrazi. Bistveni izrazi so v vseh jezikih ostali utemeljeni v grških in latinskih
izrazih, zato se mi zdi prav, da je tako tudi pri nas. Morda je smiselno tudi nove
izraze utemeljiti na grških in latinskih besedah, še posebej z mislijo na medna-
rodno rabo. Na misel mi pride izraz kalodont, ki je bil sprva trgovska znamka
za zobno pasto avstrijskega podjetja z Dunaja, danes pa je v številnih jezikih si-
nonim za zobno pasto. V resnici je beseda najbrž utemeljena na dveh grških be-
sedah, za »lepo« in »zobe«: καλός, kalos in ὀδούς, odoús, gen. ὀδόντος, odontos,
lat. dentes, torej lepi zob oz. zobje. Za to pojasnitev sem hvaležen svoji profeso-
rici grščine Eriki Mihevc Gabrovec.
O pomenu grščine in še bolj latinščine ni potrebno razpravljati. Še zdaj sta
oba jezika pomembno prisotna v naši kulturi in civilizaciji. Tudi filozof Georg
Wilhelm Friedrich Hegel je poudarjal vlogo latinščine in grščine v izobraževa-
nju. Naj navedem uvodni odstavek iz nagovora, ki ga je imel kot rektor gimna-
zije v Nürenbergu 29. septembra leta 1809:
Iz zemlje grške in rimske kulture je v več kot tisočletju vzklila naša
civilizacija, če povzamem vrh Heglovega odlomka, iz nje sta pogna-
li umetnost in znanost. Grški in latinski izrazi tvorijo enoten umski
prostor, ki nas povezuje na globalni ravni. Popolno prevajanje izrazov
pa nas ločuje, zapira v ozek jezikovni in posledično mišljenjski pros-
tor. Še več, spominja nas, da je tudi v preteklosti obstajala množica je-
zikov in narečij, jezikovni babilon. Latinščina pa je postala skupni
jezik bogoslužja, znanosti in umetnosti. Ker ni bila več materni, po-
govorni jezik, se je dvignila nad družbene manipulacije. Podobna ne-
varnost je prisotna tudi zdaj, saj nas vsepovsod obkrožajo množice je-
zikov in obilje manipulacij, v govorjenih in tiskanih oblikah.1 (Hegel,
1986, str. 314)
1 »Der Geist und Zweck unserer Anstalt ist die Vorbereitung zum gelehrten Studium, und
zwar eine Vorbereitung, welche auf den Grund der Griechen und Römer erbaut ist. Seit ei-
nigen Jahrtausenden ist dies der Boden, auf dem alle Kultur gestanden hat, aus dem sie her-
vorgesproßt und mit dem sie in beständigem Zusammenhange gewesen ist. Wie die natür-
lichen Organisationen, Pflanzen und Tiere, sich der Schwere entwinden, aber dieses Ele-
ment ihres Wesens nicht verlassen können, so ist alle Kunst und Wissenschaft jenem Boden
94
(1560 –1629), Johannes Eccard (1553–1611), Hans Leo Hassler (1564–1612), Jo-
hannes Nucius (pribl. 1556–1620), Leonard Lechner (pribl. 1553–1606), Melchi-
or Franck (pribl. 1579–1639), Jan Simonides Montanus (1530–1540–1587), Pa-
vel Spongopaeus Jistebnický (1550-1560–1619), Charles Tessier (pribl. 1550–po
1604), Ippolito Baccusi (pribl. 1550–1609), Emilio de› Cavalier (ca. 1550–1602),
Krzysztof Klabon (pribl. 1550–pribl. 1616), Jan Trojan Turnovský (pred 1550–
1606), Manuel Rodrigues Coelho (pribl. 1555–1635).
Skoraj vsi evropski jeziki so izraze za glasbeno teorijo oblikovali na podla-
gi grških in latinskih izrazov, ki izhajajo iz srednjeveške in renesančne glasbe-
ne tradicije. V baroku pa so se začeli pri večjih narodih uveljavljati tudi doma-
či izrazi. Bistveni izrazi so v vseh jezikih ostali utemeljeni v grških in latinskih
izrazih, zato se mi zdi prav, da je tako tudi pri nas. Morda je smiselno tudi nove
izraze utemeljiti na grških in latinskih besedah, še posebej z mislijo na medna-
rodno rabo. Na misel mi pride izraz kalodont, ki je bil sprva trgovska znamka
za zobno pasto avstrijskega podjetja z Dunaja, danes pa je v številnih jezikih si-
nonim za zobno pasto. V resnici je beseda najbrž utemeljena na dveh grških be-
sedah, za »lepo« in »zobe«: καλός, kalos in ὀδούς, odoús, gen. ὀδόντος, odontos,
lat. dentes, torej lepi zob oz. zobje. Za to pojasnitev sem hvaležen svoji profeso-
rici grščine Eriki Mihevc Gabrovec.
O pomenu grščine in še bolj latinščine ni potrebno razpravljati. Še zdaj sta
oba jezika pomembno prisotna v naši kulturi in civilizaciji. Tudi filozof Georg
Wilhelm Friedrich Hegel je poudarjal vlogo latinščine in grščine v izobraževa-
nju. Naj navedem uvodni odstavek iz nagovora, ki ga je imel kot rektor gimna-
zije v Nürenbergu 29. septembra leta 1809:
Iz zemlje grške in rimske kulture je v več kot tisočletju vzklila naša
civilizacija, če povzamem vrh Heglovega odlomka, iz nje sta pogna-
li umetnost in znanost. Grški in latinski izrazi tvorijo enoten umski
prostor, ki nas povezuje na globalni ravni. Popolno prevajanje izrazov
pa nas ločuje, zapira v ozek jezikovni in posledično mišljenjski pros-
tor. Še več, spominja nas, da je tudi v preteklosti obstajala množica je-
zikov in narečij, jezikovni babilon. Latinščina pa je postala skupni
jezik bogoslužja, znanosti in umetnosti. Ker ni bila več materni, po-
govorni jezik, se je dvignila nad družbene manipulacije. Podobna ne-
varnost je prisotna tudi zdaj, saj nas vsepovsod obkrožajo množice je-
zikov in obilje manipulacij, v govorjenih in tiskanih oblikah.1 (Hegel,
1986, str. 314)
1 »Der Geist und Zweck unserer Anstalt ist die Vorbereitung zum gelehrten Studium, und
zwar eine Vorbereitung, welche auf den Grund der Griechen und Römer erbaut ist. Seit ei-
nigen Jahrtausenden ist dies der Boden, auf dem alle Kultur gestanden hat, aus dem sie her-
vorgesproßt und mit dem sie in beständigem Zusammenhange gewesen ist. Wie die natür-
lichen Organisationen, Pflanzen und Tiere, sich der Schwere entwinden, aber dieses Ele-
ment ihres Wesens nicht verlassen können, so ist alle Kunst und Wissenschaft jenem Boden
94
