Page 118 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 118
reja Ajdovec in Tadeja Volmut
in visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti na dan¹ ter da vsaj polo-
vico priporočil dosežejo med šolskim poukom (US Department of Health and
Human Services 2018).
Med tednom šoloobvezni otroci preživijo kar do 32 ur dnevnega časa v
šoli, od 73 (R. L. Carson idr. 2014) do 92 (Burns idr. 2015) tega časa pa pre-
živijo gibalno neaktivno oziroma sede. Dnevna priporočila gibalne/športne
aktivnosti šoloobvezni otroci lažje dosežejo na dan, ko imajo na urniku pred-
met šport (Dale, Corbin in Dale 2000). Evropska komisija (Evropska komi-
sija/EACEA/Eurydice 2013) je izdala priporočila za spodbujanje predmeta
šport v šoli, v katerih je navedeno, da naj bi bili otroci, pod strokovnim vod-
stvom, deležni vsaj 5 ur predmeta šport na teden. Žal tem priporočilom ve-
čina osnovnih šol v Sloveniji, s tremi obveznimi urami predmeta šport teden-
sko, ne zadosti. Zato je še toliko pomembneje, da se vsaj ure, ki so na urniku,
redno, dovolj intenzivno in v celoti izvajajo. Rezultati raziskave Pušnika in
sodelavcev (2014), ki je bila izvedena v slovenskem prostoru, kaže, da je že
samo trajanje ur predmeta šport prekratko ter da je delež časa sodelovanja
otrok v srednji in visoki intenzivnosti nizek. Prav zato je potreba po dodatnih
gibalnih intervencijskih programih toliko večja.
Večina intervencijskih programov se odvija med urami športa (Lonsdale
idr. 2013), med šolskimi odmori (Ickes, Erwin in Beighle 2013; Volmut 2014) na
zunanjih igriščih (Hamer idr. 2017) ali kot aktivna pot v šolo in iz nje (Ginja
idr. 2017), pri čemer je značilno, da so izhodiščno otroci takrat več ali manj že
gibalno/športno aktivni. Prav zato je intervencijske programe smiselno vklju-
čiti med učne ure, ki niso gibalne narave in pri katerih imajo otroci ter mlado-
stniki izhodiščno najnižjo količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti,
saj bo tako neto učinek intervencijskih programov največji. Vključevanje kraj-
ših gibalnih aktivnosti (npr. minuta za zdravje, gibalni odmor) in poučevanja
skozi gibanje lahko pripomorejo k povečanju dnevne gibalne/športne aktiv-
nosti otrok in k zmanjšanju njihove gibalne neaktivnosti.
Med samo izvedbo intervencijskega programa je potrebno omogočiti ne-
moteno izvajanje pouka po kurikulumu. Pri vključevanju krajših odsekov gi-
banja med učne predmete je potrebno posvetiti pozornost tudi ciljem pri-
marnega učnega predmeta, in sicer da so ti doseženi ter da je učna uspešnost
otrok večja. Če pa gre za medpredmetno povezavo, npr. med določenim uč-
nim predmetom in predmetom šport, pa moramo biti pozorni, da dosežemo
cilje obeh predmetov (Kovač, Starc in Strel 2004).
V tujih državah je bilo zamišljenih in izvedenih kar nekaj gibalnih inter-
vencijskih programov, za katere je značilno, da učno snov med urami, ki niso
¹ Glej http://www.who.int/dietphysicalactivity/factsheet_young_people/en/
116
in visoke intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti na dan¹ ter da vsaj polo-
vico priporočil dosežejo med šolskim poukom (US Department of Health and
Human Services 2018).
Med tednom šoloobvezni otroci preživijo kar do 32 ur dnevnega časa v
šoli, od 73 (R. L. Carson idr. 2014) do 92 (Burns idr. 2015) tega časa pa pre-
živijo gibalno neaktivno oziroma sede. Dnevna priporočila gibalne/športne
aktivnosti šoloobvezni otroci lažje dosežejo na dan, ko imajo na urniku pred-
met šport (Dale, Corbin in Dale 2000). Evropska komisija (Evropska komi-
sija/EACEA/Eurydice 2013) je izdala priporočila za spodbujanje predmeta
šport v šoli, v katerih je navedeno, da naj bi bili otroci, pod strokovnim vod-
stvom, deležni vsaj 5 ur predmeta šport na teden. Žal tem priporočilom ve-
čina osnovnih šol v Sloveniji, s tremi obveznimi urami predmeta šport teden-
sko, ne zadosti. Zato je še toliko pomembneje, da se vsaj ure, ki so na urniku,
redno, dovolj intenzivno in v celoti izvajajo. Rezultati raziskave Pušnika in
sodelavcev (2014), ki je bila izvedena v slovenskem prostoru, kaže, da je že
samo trajanje ur predmeta šport prekratko ter da je delež časa sodelovanja
otrok v srednji in visoki intenzivnosti nizek. Prav zato je potreba po dodatnih
gibalnih intervencijskih programih toliko večja.
Večina intervencijskih programov se odvija med urami športa (Lonsdale
idr. 2013), med šolskimi odmori (Ickes, Erwin in Beighle 2013; Volmut 2014) na
zunanjih igriščih (Hamer idr. 2017) ali kot aktivna pot v šolo in iz nje (Ginja
idr. 2017), pri čemer je značilno, da so izhodiščno otroci takrat več ali manj že
gibalno/športno aktivni. Prav zato je intervencijske programe smiselno vklju-
čiti med učne ure, ki niso gibalne narave in pri katerih imajo otroci ter mlado-
stniki izhodiščno najnižjo količino in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti,
saj bo tako neto učinek intervencijskih programov največji. Vključevanje kraj-
ših gibalnih aktivnosti (npr. minuta za zdravje, gibalni odmor) in poučevanja
skozi gibanje lahko pripomorejo k povečanju dnevne gibalne/športne aktiv-
nosti otrok in k zmanjšanju njihove gibalne neaktivnosti.
Med samo izvedbo intervencijskega programa je potrebno omogočiti ne-
moteno izvajanje pouka po kurikulumu. Pri vključevanju krajših odsekov gi-
banja med učne predmete je potrebno posvetiti pozornost tudi ciljem pri-
marnega učnega predmeta, in sicer da so ti doseženi ter da je učna uspešnost
otrok večja. Če pa gre za medpredmetno povezavo, npr. med določenim uč-
nim predmetom in predmetom šport, pa moramo biti pozorni, da dosežemo
cilje obeh predmetov (Kovač, Starc in Strel 2004).
V tujih državah je bilo zamišljenih in izvedenih kar nekaj gibalnih inter-
vencijskih programov, za katere je značilno, da učno snov med urami, ki niso
¹ Glej http://www.who.int/dietphysicalactivity/factsheet_young_people/en/
116
