Page 218 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 218
eja Marovič
Vendar pa dela različnih avtorjev, ki zagovarjajo aktivno vlogo več deležni-
kov v procesu uspešnosti posameznikove obravnave – npr. družine, šole, CSD
ipd. (Gomezel in Kobolt 2012; Sternad 2012; Gradišar 2015; Lesar 2015 idr.) ter
vsi razpoložljivi viri pomoči, ki izhajajo iz usmerjenosti v življenjski svet po-
sameznika (Grunwald in Thiersch 2008) –, nakazujejo na pomembno vlogo
tovrstnega povezovanja in sodelovanja v procesu socialnopedagoške zavod-
ske obravnave.
Čeprav je tudi intenca prakse načeloma usmerjena v multidisciplinarno
obravnavo posameznika, nameščenega v vzgojnem zavodu, z več vidikov
(obravnave s strani CSD-ja, morebitne pedopsihiatrične obravnave, sodelo-
vanja s starši in z ostalimi otrokovimi/mladostnikovimi referenčnimi osebami,
vključevanja v primarno ter širše družbeno okolje, sodelovanja z različnimi
skupinami za samopomoč ipd.), ki izhajajo iz načel zavodske vzgoje in pred-
stavljajo izhodišča uspešni multidisciplinarni obravnavi posameznika, name-
ščenega v vzgojnem zavodu, omenjena praksa multidisciplinarnega/medin-
stitucionalnega sodelovanja v nekaterih vzgojnih zavodih na žalost še vedno
ni popolnoma zaživela.¹
Pri uvodu v teoretično ozadje opredelitve problema v nadaljevanju, v
okviru zakonskih določil »Vzgojnega programa« (2004), pozornost najprej na-
menjamo načelom zavodske vzgoje, ki predstavljajo izhodišča uspešni mul-
tidisciplinarni obravnavi posameznika, nameščenega v vzgojnem zavodu.
Če se najprej dotaknemo »Vzgojnega programa« (2004)² – temeljnega do-
kumenta, ki v Republiki Sloveniji opredeljuje nego, oskrbo, vzgojo in izobra-
ževanje otrok/mladostnikov s ČVT v izvendružinskih vzgojno-izobraževalnih
ustanovah –, le-ta temelji na splošnih vzgojno-izobraževalnih ciljih,³ ki jih je
¹ Vzroke za navedeno bi lahko iskali v neskladnosti strok (tukaj se nanašamo predvsem na sode-
lovanje s psihiatrijo; različni avtorji (Gintzel in Schone 1990; Feyerabend 1995; Köttgen 1998; vse
v Krajnčan in Šoln Vrbinc 2015) namreč opozarjajo, da je v tovrstnem sodelovanju vse preveč
prisotno pomanjkanje dialoga, hierarhija medicinske usmerjenosti ter procesov moči, izhaja-
joč iz navedenega), enosmerni komunikaciji med VZ, CSD, starši, (ne)sodelovalni institucionalni
klimi ipd.
² Vzgojni program opredeljuje cilje in načela, ki jim je pri zavodski obravnavi treba slediti; po-
goje in dejavnosti za uresničevanje vzgojnega programa; vrste vzgojnih programov, ki so v
Republiki Sloveniji na razpolago otrokom/mladostnikom s ČVT, ter zahtevana znanja izvajal-
cev programa. Temelji na socialnopedagoških, socioloških, psiholoških, medicinskih, pravnih
ter strokovno in znanstveno utemeljenih izhodiščih, smernicah, metodah ter oblikah dela za-
vodske vzgoje.
³ Glavnemu cilju – ponovni ter uspešni vključitvi otroka/mladostnika v običajno življenjsko sre-
dino – sledimo z naslednjimi cilji: preventivnim socialno-varstvenim in zdravstvenim, učno-
vzgojnim, kompenzacijskim ter osebnostno in socialno integrativnim ciljem (»Vzgojni pro-
gram« 2004).
216
Vendar pa dela različnih avtorjev, ki zagovarjajo aktivno vlogo več deležni-
kov v procesu uspešnosti posameznikove obravnave – npr. družine, šole, CSD
ipd. (Gomezel in Kobolt 2012; Sternad 2012; Gradišar 2015; Lesar 2015 idr.) ter
vsi razpoložljivi viri pomoči, ki izhajajo iz usmerjenosti v življenjski svet po-
sameznika (Grunwald in Thiersch 2008) –, nakazujejo na pomembno vlogo
tovrstnega povezovanja in sodelovanja v procesu socialnopedagoške zavod-
ske obravnave.
Čeprav je tudi intenca prakse načeloma usmerjena v multidisciplinarno
obravnavo posameznika, nameščenega v vzgojnem zavodu, z več vidikov
(obravnave s strani CSD-ja, morebitne pedopsihiatrične obravnave, sodelo-
vanja s starši in z ostalimi otrokovimi/mladostnikovimi referenčnimi osebami,
vključevanja v primarno ter širše družbeno okolje, sodelovanja z različnimi
skupinami za samopomoč ipd.), ki izhajajo iz načel zavodske vzgoje in pred-
stavljajo izhodišča uspešni multidisciplinarni obravnavi posameznika, name-
ščenega v vzgojnem zavodu, omenjena praksa multidisciplinarnega/medin-
stitucionalnega sodelovanja v nekaterih vzgojnih zavodih na žalost še vedno
ni popolnoma zaživela.¹
Pri uvodu v teoretično ozadje opredelitve problema v nadaljevanju, v
okviru zakonskih določil »Vzgojnega programa« (2004), pozornost najprej na-
menjamo načelom zavodske vzgoje, ki predstavljajo izhodišča uspešni mul-
tidisciplinarni obravnavi posameznika, nameščenega v vzgojnem zavodu.
Če se najprej dotaknemo »Vzgojnega programa« (2004)² – temeljnega do-
kumenta, ki v Republiki Sloveniji opredeljuje nego, oskrbo, vzgojo in izobra-
ževanje otrok/mladostnikov s ČVT v izvendružinskih vzgojno-izobraževalnih
ustanovah –, le-ta temelji na splošnih vzgojno-izobraževalnih ciljih,³ ki jih je
¹ Vzroke za navedeno bi lahko iskali v neskladnosti strok (tukaj se nanašamo predvsem na sode-
lovanje s psihiatrijo; različni avtorji (Gintzel in Schone 1990; Feyerabend 1995; Köttgen 1998; vse
v Krajnčan in Šoln Vrbinc 2015) namreč opozarjajo, da je v tovrstnem sodelovanju vse preveč
prisotno pomanjkanje dialoga, hierarhija medicinske usmerjenosti ter procesov moči, izhaja-
joč iz navedenega), enosmerni komunikaciji med VZ, CSD, starši, (ne)sodelovalni institucionalni
klimi ipd.
² Vzgojni program opredeljuje cilje in načela, ki jim je pri zavodski obravnavi treba slediti; po-
goje in dejavnosti za uresničevanje vzgojnega programa; vrste vzgojnih programov, ki so v
Republiki Sloveniji na razpolago otrokom/mladostnikom s ČVT, ter zahtevana znanja izvajal-
cev programa. Temelji na socialnopedagoških, socioloških, psiholoških, medicinskih, pravnih
ter strokovno in znanstveno utemeljenih izhodiščih, smernicah, metodah ter oblikah dela za-
vodske vzgoje.
³ Glavnemu cilju – ponovni ter uspešni vključitvi otroka/mladostnika v običajno življenjsko sre-
dino – sledimo z naslednjimi cilji: preventivnim socialno-varstvenim in zdravstvenim, učno-
vzgojnim, kompenzacijskim ter osebnostno in socialno integrativnim ciljem (»Vzgojni pro-
gram« 2004).
216
