Page 219 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 219
Medinstitucionalna/multidisciplinarna obravnava mladostnika
ob upoštevanju razvojnih primanjkljajev in vrzeli treba uresničevati. K vzgoj-
nim ciljem otrok/mladostnikov s ČVT nas usmerjajo načela.
Sami se bomo za namen tega prispevka v nadaljevanju dotaknili na-
slednjih: načela⁴ timskega dela, načela aktivne vloge in soodgovornosti
otroka/mladostnika v procesu lastnega razvoja, načela sodelovanja z dru-
žino ter načela inkluzije, integracije in normalizacije.
Načelo timskega dela izhaja iz predpostavke, da za celovitost posamezniko-
vega razvoja skrbi multidisciplinarni tim strokovnjakov (»Vzgojni program«
2004): polega vzgojitelja oz. socialnega pedagoga še psiholog, socialni in
zdravstveni delavec (osebni zdravnik, pedopsihiater ipd.), po potrebi tudi
drugi strokovnjaki (npr. razredni ali predmetni učitelj, razrednik, učitelj prak-
tičnega pouka ipd.), vsak s svojega strokovnega vidika. Vsekakor je obrav-
nava še toliko uspešnejša, če so vanju vključeni še: otrokovi starši, center za
socialno delo (CSD), različne vladne/nevladne organizacije, po potrebi tudi
skupine za samopomoč, krizni centri, pristojna policijska postaja, pristojno
sodišče ter seveda otrok oz. mladostnik sam. Na ta način je mladostnik v času
obravnave v VZ deležen celostne obravnave ter strokovne pomoči različnih
medinstitucionalnih resorjev, ki zagotavljajo optimalen razvoj posameznika.
Načelo aktivne vloge in soodgovornosti otroka/mladostnika v procesu la-
stnega razvoja navaja, »da je aktivnost človeka temeljna potreba in gibalo
njegovega osebnostnega in socialnega razvoja« (str. 17). Temeljno in naju-
činkovitejše človekovo socialno učenje so torej njegove lastne izkušnje.
Na tem mestu ne gre zanemariti še dejstva, ki se je v praksi izkazalo kot
eden izmed pomembnih dejavnikov uspešnosti zavodske obravnave (ka-
sneje tudi uspešne vključitve oz. vrnitve v primarno okolje – kar je tudi te-
meljni cilj zavodske vzgoje): če namreč posameznik ne pokaže vsaj mini-
malnega vložka ter volje po pomoči, o uspešnosti obravnave ne moremo
govoriti.⁵
Načelo sodelovanja z družino. Čeprav so pri sodelovanju ali nudenju pomoči
družini (tako izkušnje iz prakse) možne različne težave in ovire (npr. neza-
interesiranost staršev za otroka, nerazrešen konflikt med otrokom in starši
ter med staršema, »prezaposlenost« staršev, nasprotovanje staršev usmeritvi
otroka v program, finančne težave družine itd.), je treba poiskati načine sode-
lovanja s starši. V nasprotnem primeru – če starši zaradi takšnih ali drugačnih
⁴ Poleg naštetih načel so v »Vzgojnem programu« (2004) zapisana še naslednja: načelo individu-
alizacije, načelo pozitivne vzgojne usmerjenosti, načelo kompenzacije razvojnih zaostankov in
vrzeli ter načelo kontinuiranega vzgojno-izobraževalnega procesa.
⁵ Vsekakor pa je naša naloga na tem mestu, da posameznika z različnimi socialnopedagoškimi
in vzgojno-izobraževalnimi strategijami »pripeljemo« do zavedanja, »da se splača«.
217
ob upoštevanju razvojnih primanjkljajev in vrzeli treba uresničevati. K vzgoj-
nim ciljem otrok/mladostnikov s ČVT nas usmerjajo načela.
Sami se bomo za namen tega prispevka v nadaljevanju dotaknili na-
slednjih: načela⁴ timskega dela, načela aktivne vloge in soodgovornosti
otroka/mladostnika v procesu lastnega razvoja, načela sodelovanja z dru-
žino ter načela inkluzije, integracije in normalizacije.
Načelo timskega dela izhaja iz predpostavke, da za celovitost posamezniko-
vega razvoja skrbi multidisciplinarni tim strokovnjakov (»Vzgojni program«
2004): polega vzgojitelja oz. socialnega pedagoga še psiholog, socialni in
zdravstveni delavec (osebni zdravnik, pedopsihiater ipd.), po potrebi tudi
drugi strokovnjaki (npr. razredni ali predmetni učitelj, razrednik, učitelj prak-
tičnega pouka ipd.), vsak s svojega strokovnega vidika. Vsekakor je obrav-
nava še toliko uspešnejša, če so vanju vključeni še: otrokovi starši, center za
socialno delo (CSD), različne vladne/nevladne organizacije, po potrebi tudi
skupine za samopomoč, krizni centri, pristojna policijska postaja, pristojno
sodišče ter seveda otrok oz. mladostnik sam. Na ta način je mladostnik v času
obravnave v VZ deležen celostne obravnave ter strokovne pomoči različnih
medinstitucionalnih resorjev, ki zagotavljajo optimalen razvoj posameznika.
Načelo aktivne vloge in soodgovornosti otroka/mladostnika v procesu la-
stnega razvoja navaja, »da je aktivnost človeka temeljna potreba in gibalo
njegovega osebnostnega in socialnega razvoja« (str. 17). Temeljno in naju-
činkovitejše človekovo socialno učenje so torej njegove lastne izkušnje.
Na tem mestu ne gre zanemariti še dejstva, ki se je v praksi izkazalo kot
eden izmed pomembnih dejavnikov uspešnosti zavodske obravnave (ka-
sneje tudi uspešne vključitve oz. vrnitve v primarno okolje – kar je tudi te-
meljni cilj zavodske vzgoje): če namreč posameznik ne pokaže vsaj mini-
malnega vložka ter volje po pomoči, o uspešnosti obravnave ne moremo
govoriti.⁵
Načelo sodelovanja z družino. Čeprav so pri sodelovanju ali nudenju pomoči
družini (tako izkušnje iz prakse) možne različne težave in ovire (npr. neza-
interesiranost staršev za otroka, nerazrešen konflikt med otrokom in starši
ter med staršema, »prezaposlenost« staršev, nasprotovanje staršev usmeritvi
otroka v program, finančne težave družine itd.), je treba poiskati načine sode-
lovanja s starši. V nasprotnem primeru – če starši zaradi takšnih ali drugačnih
⁴ Poleg naštetih načel so v »Vzgojnem programu« (2004) zapisana še naslednja: načelo individu-
alizacije, načelo pozitivne vzgojne usmerjenosti, načelo kompenzacije razvojnih zaostankov in
vrzeli ter načelo kontinuiranega vzgojno-izobraževalnega procesa.
⁵ Vsekakor pa je naša naloga na tem mestu, da posameznika z različnimi socialnopedagoškimi
in vzgojno-izobraževalnimi strategijami »pripeljemo« do zavedanja, »da se splača«.
217
