Page 220 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 220
eja Marovič
razlogov nočejo ali pa niso zmožni sodelovati z VZ, CSD, osnovno šolo (OŠ) ter
vsemi ostalimi strokovnjaki, vključenimi v multidisciplinarni tim – obravnava
ni in ne more biti uspešna.
Načelo inkluzije, integracije in normalizacije. Vse razvojne težave (zlasti ču-
stvene in vedenjske) nastajajo znotraj določenega socialno-kulturnega kon-
teksta, zato je smotrno, da jih znotraj le-tega tudi obravnavamo; in sicer
tako, da zagotovimo pogoje, ki so potrebni za njihovo uspešno reševanje
(»Vzgojni program« 2004). Kot vemo, so VZ umetne oblike skupinskega ži-
vljenja otrok/mladostnikov s ČVT. Za uresničevanje programskih ciljev mo-
rajo biti: integrirane v družbeno okolje, odprte v lokalne skupnosti, hkrati pa
živeti čim bolj »normalno« življenje (podobno družinskemu življenju), kjer
družinski člani skrbijo drug za drugega, razpolagajo s skupno in osebno la-
stnino, denarjem, skrbijo za prehrano, vzdržujejo red, čistočo ipd. Procese
normalizacije življenja in dela VZ podpira tudi odprtost in povezovanje s
širšim družbenim okoljem (npr. z društvi, organizacijami, drugimi vrstami
ustanov, družbo in njenimi hotenji nasploh, povezave preko sodobnih infor-
macijskih medijev/portalov itd.).
Vsi izpostavljeni procesi inkluzije, integracije in normalizacije, skupaj z
ostalimi načeli (tako izpostavljenimi kot tistimi, ki jih na tem mestu nismo
eksplicitno izpostavili), tvorijo okvire zavodske obravnave, prav tako pa pred-
stavljajo tudi teoretično (in praktično) izhodišče multidisciplinarni ter medin-
stitucionalni učinkoviti pomoči posamezniku.
V sklopu vzgojno-izobraževalne politike koncepta⁶ socialne pedagogike,
usmerjene v življenjski svet posameznika – ki deluje v življenjskem svetu po-
sameznika, da bi v njem omogočila uspešnejši vsakdan v vseh procesih in po-
stopkih, ki pomembno zaznamujejo posameznikove nadaljnje življenjske bi-
⁶ »Koncept socialne pedagogike, usmerjene v življenjski svet oz. vsakdan, označuje okvirni kon-
cept teoretizacije socialne pedagogike ter orientacijo njegove prakse, pri čemer povezuje spe-
cifičen vidik določanja današnjih življenjskih razmer s principi konstruiranja socialne pedago-
gike in socialnega dela, kakršni iz njih sledijo.« (Grunwald in Thiersch 2008 v Marovič, Bajželj in
Krajnčan 2014, 99) Prav tako se (z različnih vidikov socialnega ter socialnopedagoškega dela)
življenjski svet uporabnika – z značilnim postmodernim poudarkom na uporabnikovih virih ter
dostopu do različnih sredstev za uresničevanje želenih sprememb – razumeva kot konkretno
uporaben koncept, ki s povezavo številnih sodobnih strokovnih pojmov (npr.: opolnomoče-
nje, soustvarjanje, partnerstvo, dialog, participacija ipd.) vključuje (prim. Šugman Bohinc 2007)
»porazdelitev moči med udeleženci delovnih interakcij, razumevanje ekspertnosti vsakega so-
govornika, nadomeščanje objektivističnih, na medicinskem modelu utemeljenih diagnostičnih
kategorij z osebnimi metaforami samega uporabnika, način komunikacije med akterji in pre-
vzemanje osebnega deleža odgovornosti za odločitve in njihove ekološke in etične posledice«
(str. 6).
218
razlogov nočejo ali pa niso zmožni sodelovati z VZ, CSD, osnovno šolo (OŠ) ter
vsemi ostalimi strokovnjaki, vključenimi v multidisciplinarni tim – obravnava
ni in ne more biti uspešna.
Načelo inkluzije, integracije in normalizacije. Vse razvojne težave (zlasti ču-
stvene in vedenjske) nastajajo znotraj določenega socialno-kulturnega kon-
teksta, zato je smotrno, da jih znotraj le-tega tudi obravnavamo; in sicer
tako, da zagotovimo pogoje, ki so potrebni za njihovo uspešno reševanje
(»Vzgojni program« 2004). Kot vemo, so VZ umetne oblike skupinskega ži-
vljenja otrok/mladostnikov s ČVT. Za uresničevanje programskih ciljev mo-
rajo biti: integrirane v družbeno okolje, odprte v lokalne skupnosti, hkrati pa
živeti čim bolj »normalno« življenje (podobno družinskemu življenju), kjer
družinski člani skrbijo drug za drugega, razpolagajo s skupno in osebno la-
stnino, denarjem, skrbijo za prehrano, vzdržujejo red, čistočo ipd. Procese
normalizacije življenja in dela VZ podpira tudi odprtost in povezovanje s
širšim družbenim okoljem (npr. z društvi, organizacijami, drugimi vrstami
ustanov, družbo in njenimi hotenji nasploh, povezave preko sodobnih infor-
macijskih medijev/portalov itd.).
Vsi izpostavljeni procesi inkluzije, integracije in normalizacije, skupaj z
ostalimi načeli (tako izpostavljenimi kot tistimi, ki jih na tem mestu nismo
eksplicitno izpostavili), tvorijo okvire zavodske obravnave, prav tako pa pred-
stavljajo tudi teoretično (in praktično) izhodišče multidisciplinarni ter medin-
stitucionalni učinkoviti pomoči posamezniku.
V sklopu vzgojno-izobraževalne politike koncepta⁶ socialne pedagogike,
usmerjene v življenjski svet posameznika – ki deluje v življenjskem svetu po-
sameznika, da bi v njem omogočila uspešnejši vsakdan v vseh procesih in po-
stopkih, ki pomembno zaznamujejo posameznikove nadaljnje življenjske bi-
⁶ »Koncept socialne pedagogike, usmerjene v življenjski svet oz. vsakdan, označuje okvirni kon-
cept teoretizacije socialne pedagogike ter orientacijo njegove prakse, pri čemer povezuje spe-
cifičen vidik določanja današnjih življenjskih razmer s principi konstruiranja socialne pedago-
gike in socialnega dela, kakršni iz njih sledijo.« (Grunwald in Thiersch 2008 v Marovič, Bajželj in
Krajnčan 2014, 99) Prav tako se (z različnih vidikov socialnega ter socialnopedagoškega dela)
življenjski svet uporabnika – z značilnim postmodernim poudarkom na uporabnikovih virih ter
dostopu do različnih sredstev za uresničevanje želenih sprememb – razumeva kot konkretno
uporaben koncept, ki s povezavo številnih sodobnih strokovnih pojmov (npr.: opolnomoče-
nje, soustvarjanje, partnerstvo, dialog, participacija ipd.) vključuje (prim. Šugman Bohinc 2007)
»porazdelitev moči med udeleženci delovnih interakcij, razumevanje ekspertnosti vsakega so-
govornika, nadomeščanje objektivističnih, na medicinskem modelu utemeljenih diagnostičnih
kategorij z osebnimi metaforami samega uporabnika, način komunikacije med akterji in pre-
vzemanje osebnega deleža odgovornosti za odločitve in njihove ekološke in etične posledice«
(str. 6).
218
