Page 225 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 225
Medinstitucionalna/multidisciplinarna obravnava mladostnika
skupnost so botrovale velikemu izostajanju od pouka in so se začele pri An-
žetu pojavljati v 6. r. OŠ. Ker je fant že po naravi bolj introvertiran (prav tako ni
bil zmožen, da bi se v medvrstniških konfliktih postavil zase), so si ga sošolci
»izbrali« za tarčo nenehnega posmeha, se norčevali iz njega zaradi alkoho-
liziranosti njegovih staršev, mu očitali pomanjkanje ekonomskega kapitala
(v smislu norčevanja iz njegovih oblek, ki niso bile »dizajnerske«, ipd.), ob-
dobja obiskovanja pouka pa so postajala vedno redkejša.¹² Iz diagnostične
dokumentacije ter vseh ostalih relevantnih dokumentacijskih virov je prav
tako razvidno, da Anže tudi v šoli pri strokovnem osebju ni imel podpore oz.
ni imel občutka, da bi mu njegov razrednik prisluhnil, ga razumel in mu bil
pripravljen pomagati. Zaradi vsega naštetega se je fant vse pogosteje zate-
kal tudi v psihosomatiko različnih neutemeljenih bolezenskih stanj, ki jih je
mama vztrajno podpirala (vedno mu je priskrbela opravičilo), predvsem za-
radi tega, ker je bila mnenja, da je to edini način, s katerim mu lahko pomaga
in s katerim ga lahko obrani nenehnega zbadanja in norčevanja sošolcev.
Socialnopedagoške ugotovitve o fantovem funkcioniranju v zavodu
Anže je bil v dotični VZ sprejet v začetku šolskem letu 2015/2016. Vključen je
bil v 8. razred OŠ. V skupinsko življenje se je – kljub temu, da je bil na začetku
bivanja nekoliko zadržan – dobro vključil, prav tako so ga fantje v skupini
medse zelo dobro sprejeli. Pri skupinskih opravilih ter drugih aktivnostih sku-
pine je vedno sodeloval, domski red in domska pravila je upošteval, delovne
naloge v skupini pa opravljal vestno in odgovorno.
Na začetku bivanja v VZ so bile pri Anžetu evidentne velike težave v pove-
zavi z zavračanjem šole. Zaradi velike odsotnosti od obiskovanja pouka oz.
odklanjanja le-tega že v primarnem okolju (pred namestitvijo v VZ) je bil pri
mladostniku prisoten strah, ki se je zaradi vsega zgoraj navedenega mani-
festiral v obliki slabe šolske (akademske) samopodobe. Slednje pa je v veliki
meri izhajalo iz že omenjenega neobiskovanja pouka v domačem okolju in
se nadalje izražalo v psihosomatiki različnih bolezenskih stanj, ki jim je pred-
vsem Anžetova mama (tako pred prihodom v VZ kot v začetku bivanja v VZ)
dajala veliko podporo. To se je posledično nadalje odražalo tako, da je mla-
dostnik neopravičeno izostajal tako od vzgojno-izobraževalnega zavodskega
¹² Odpor do šole in šolskega dela – kar se je kasneje izkazalo tudi v Anžetovem primeru –, kot že
Bečaj (2003), ne pomeni nujno odsotnosti motivacije, kot se običajno misli in kot ponavadi trdi
tudi otrok sam. »V resnici gre za izgubo vsakršnega zaupanja vase. Otrok noče več poskusiti, ker
ima izkušnjo, da ga vsi poskusi pripeljejo le do novih neuspehov in s tem do novih potrditev
lastne nevrednosti. Zato raje sprejme filozofijo: ›Če bi hotel, bi lahko, ampak meni se ne da.‹ To
je toliko lažje, ker prav to sliši od odraslih vsak dan: ›Ti bi lahko, če bi se le malo potrudil.‹« (Bečaj
2003, 19).
223
skupnost so botrovale velikemu izostajanju od pouka in so se začele pri An-
žetu pojavljati v 6. r. OŠ. Ker je fant že po naravi bolj introvertiran (prav tako ni
bil zmožen, da bi se v medvrstniških konfliktih postavil zase), so si ga sošolci
»izbrali« za tarčo nenehnega posmeha, se norčevali iz njega zaradi alkoho-
liziranosti njegovih staršev, mu očitali pomanjkanje ekonomskega kapitala
(v smislu norčevanja iz njegovih oblek, ki niso bile »dizajnerske«, ipd.), ob-
dobja obiskovanja pouka pa so postajala vedno redkejša.¹² Iz diagnostične
dokumentacije ter vseh ostalih relevantnih dokumentacijskih virov je prav
tako razvidno, da Anže tudi v šoli pri strokovnem osebju ni imel podpore oz.
ni imel občutka, da bi mu njegov razrednik prisluhnil, ga razumel in mu bil
pripravljen pomagati. Zaradi vsega naštetega se je fant vse pogosteje zate-
kal tudi v psihosomatiko različnih neutemeljenih bolezenskih stanj, ki jih je
mama vztrajno podpirala (vedno mu je priskrbela opravičilo), predvsem za-
radi tega, ker je bila mnenja, da je to edini način, s katerim mu lahko pomaga
in s katerim ga lahko obrani nenehnega zbadanja in norčevanja sošolcev.
Socialnopedagoške ugotovitve o fantovem funkcioniranju v zavodu
Anže je bil v dotični VZ sprejet v začetku šolskem letu 2015/2016. Vključen je
bil v 8. razred OŠ. V skupinsko življenje se je – kljub temu, da je bil na začetku
bivanja nekoliko zadržan – dobro vključil, prav tako so ga fantje v skupini
medse zelo dobro sprejeli. Pri skupinskih opravilih ter drugih aktivnostih sku-
pine je vedno sodeloval, domski red in domska pravila je upošteval, delovne
naloge v skupini pa opravljal vestno in odgovorno.
Na začetku bivanja v VZ so bile pri Anžetu evidentne velike težave v pove-
zavi z zavračanjem šole. Zaradi velike odsotnosti od obiskovanja pouka oz.
odklanjanja le-tega že v primarnem okolju (pred namestitvijo v VZ) je bil pri
mladostniku prisoten strah, ki se je zaradi vsega zgoraj navedenega mani-
festiral v obliki slabe šolske (akademske) samopodobe. Slednje pa je v veliki
meri izhajalo iz že omenjenega neobiskovanja pouka v domačem okolju in
se nadalje izražalo v psihosomatiki različnih bolezenskih stanj, ki jim je pred-
vsem Anžetova mama (tako pred prihodom v VZ kot v začetku bivanja v VZ)
dajala veliko podporo. To se je posledično nadalje odražalo tako, da je mla-
dostnik neopravičeno izostajal tako od vzgojno-izobraževalnega zavodskega
¹² Odpor do šole in šolskega dela – kar se je kasneje izkazalo tudi v Anžetovem primeru –, kot že
Bečaj (2003), ne pomeni nujno odsotnosti motivacije, kot se običajno misli in kot ponavadi trdi
tudi otrok sam. »V resnici gre za izgubo vsakršnega zaupanja vase. Otrok noče več poskusiti, ker
ima izkušnjo, da ga vsi poskusi pripeljejo le do novih neuspehov in s tem do novih potrditev
lastne nevrednosti. Zato raje sprejme filozofijo: ›Če bi hotel, bi lahko, ampak meni se ne da.‹ To
je toliko lažje, ker prav to sliši od odraslih vsak dan: ›Ti bi lahko, če bi se le malo potrudil.‹« (Bečaj
2003, 19).
223
