Page 260 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 260
na Lešnik
Learning with Active and Dramatic Approaches (Transformacija poučevanja in
učenja s pomočjo aktivnih in gledaliških pristopov) uveljavljenega gledališkega
pedagoga in profesorja Univerze v Ohiu Briana Edmistona (2014).
Primer se nanaša na primarno področje književne vzgoje, natančneje na
obravnavo slikanice Amos in Boris avtorja Williama Steiga (1971), vendar po-
leg »klasičnih« ciljev književne vzgoje (poznavanje književnih oseb, časa, pro-
stora, razumevanja sosledja dogodkov itn.) vključuje tudi cilje s področja na-
ravoslovja, npr. spoznavanje oceana kot naravnega okolja, spoznavanje ži-
vljenja kitov itn. Tema, motivi in sporočilo slikanice usmerjajo tudi v razvijanje
sodelovanja, empatije in razumevanja drugačnosti.
Učitelj je sedel na blazino, učenci so sedeli naokrog v polkrogu. Učitelj je
začel s pripovedovanjem o lastni izkušnji. Učencem je povedal, kako je sam
nekoč pripotoval iz druge države (iz Anglije v Združene države Amerike), in
jih opozoril na svoj specifičen naglas, zaradi katerega se je večkrat počutil
drugačnega od ostalih. Nato je napovedal, da bodo poslušali zgodbo o mi-
ški, ki se je odpravila na potovanje z ladjo in srečala kita, kar so učenci sprejeli
s precejšnjo mero nejevere, zato jim je pokazal tudi nekaj ilustracij, v katerih
sta oba književna lika. V nadaljevanju je učencem ponudil izbiro – si želijo še
nekaj časa sedeti, da se jima predstavita oba književna lika (učitelj v vlogi),
ali bi se raje premikali kot kiti in raziskovali ocean. Učenci so se odločili za
drugo možnost. Učitelj jim je pokazal kar nekaj ilustracij kita Borisa, ki v oce-
anu plava in se potaplja. Kmalu so se vsi učenci razigrano pomikali po pro-
storu in oponašali plavanje kitov. Učitelj jih je nato vprašal, ali morda vedo,
kako se kiti med sabo sporazumevajo. Ob »plavanju« so učenci začeli opo-
našati še kitovo oglašanje. Učitelj je takoj opazil, da večina učencev misli, da
kiti plavajo na isti način kot ljudje, zato jim je to najprej skušal ponazoriti s
svojim zgledom, nato pa pokazal videoposnetek, iz katerega je bil razviden
način tako kitovega plavanja kot oglašanja. Učenci so z roko ponazorili, kako
se kit potopi pa spet splava nad gladino itn. Nato so se umirili in ponovno
zbrali na blazinah (Edmiston 2014).
Prvi povzeti del predstavlja uvodno fazo pristopa drame v izobraževanju.
Učitelj »pripovedovalec« učencem opisuje lastno izkušnje. Ob tem izpostavi
svoj občutek nesprejetosti ter pri učencih skuša vzbuditi čustvo empatije, ki
je ključno pri vživljanju v katero koli dramsko vlogo. Ker metoda vizualizacije,
s katero si učenci skušajo predstavljati prijateljstvo med dvema povsem raz-
ličnima živalskima likoma, ni delovala, si je učitelj pomagal z metodo dela s sli-
kovnim gradivom, da si učenci lažje predstavljajo povedano. To je smiselno za-
poredje – vedno poskušamo najprej spodbuditi otroške miselne predstave,
ki jih nato dopolnijo konkretni vizualni dražljaji; vizualni vidik pri vstopanju
258
Learning with Active and Dramatic Approaches (Transformacija poučevanja in
učenja s pomočjo aktivnih in gledaliških pristopov) uveljavljenega gledališkega
pedagoga in profesorja Univerze v Ohiu Briana Edmistona (2014).
Primer se nanaša na primarno področje književne vzgoje, natančneje na
obravnavo slikanice Amos in Boris avtorja Williama Steiga (1971), vendar po-
leg »klasičnih« ciljev književne vzgoje (poznavanje književnih oseb, časa, pro-
stora, razumevanja sosledja dogodkov itn.) vključuje tudi cilje s področja na-
ravoslovja, npr. spoznavanje oceana kot naravnega okolja, spoznavanje ži-
vljenja kitov itn. Tema, motivi in sporočilo slikanice usmerjajo tudi v razvijanje
sodelovanja, empatije in razumevanja drugačnosti.
Učitelj je sedel na blazino, učenci so sedeli naokrog v polkrogu. Učitelj je
začel s pripovedovanjem o lastni izkušnji. Učencem je povedal, kako je sam
nekoč pripotoval iz druge države (iz Anglije v Združene države Amerike), in
jih opozoril na svoj specifičen naglas, zaradi katerega se je večkrat počutil
drugačnega od ostalih. Nato je napovedal, da bodo poslušali zgodbo o mi-
ški, ki se je odpravila na potovanje z ladjo in srečala kita, kar so učenci sprejeli
s precejšnjo mero nejevere, zato jim je pokazal tudi nekaj ilustracij, v katerih
sta oba književna lika. V nadaljevanju je učencem ponudil izbiro – si želijo še
nekaj časa sedeti, da se jima predstavita oba književna lika (učitelj v vlogi),
ali bi se raje premikali kot kiti in raziskovali ocean. Učenci so se odločili za
drugo možnost. Učitelj jim je pokazal kar nekaj ilustracij kita Borisa, ki v oce-
anu plava in se potaplja. Kmalu so se vsi učenci razigrano pomikali po pro-
storu in oponašali plavanje kitov. Učitelj jih je nato vprašal, ali morda vedo,
kako se kiti med sabo sporazumevajo. Ob »plavanju« so učenci začeli opo-
našati še kitovo oglašanje. Učitelj je takoj opazil, da večina učencev misli, da
kiti plavajo na isti način kot ljudje, zato jim je to najprej skušal ponazoriti s
svojim zgledom, nato pa pokazal videoposnetek, iz katerega je bil razviden
način tako kitovega plavanja kot oglašanja. Učenci so z roko ponazorili, kako
se kit potopi pa spet splava nad gladino itn. Nato so se umirili in ponovno
zbrali na blazinah (Edmiston 2014).
Prvi povzeti del predstavlja uvodno fazo pristopa drame v izobraževanju.
Učitelj »pripovedovalec« učencem opisuje lastno izkušnje. Ob tem izpostavi
svoj občutek nesprejetosti ter pri učencih skuša vzbuditi čustvo empatije, ki
je ključno pri vživljanju v katero koli dramsko vlogo. Ker metoda vizualizacije,
s katero si učenci skušajo predstavljati prijateljstvo med dvema povsem raz-
ličnima živalskima likoma, ni delovala, si je učitelj pomagal z metodo dela s sli-
kovnim gradivom, da si učenci lažje predstavljajo povedano. To je smiselno za-
poredje – vedno poskušamo najprej spodbuditi otroške miselne predstave,
ki jih nato dopolnijo konkretni vizualni dražljaji; vizualni vidik pri vstopanju
258
