Page 261 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 261
Drama v izobraževanju kot celostni učni pristop

v književno besedilo je sploh pri mlajših otrocih ključnega pomena (Baloh
2015). Pomembno je izpostaviti tudi možnost izbire, ki jo učitelj ponudi učen-
cem ob naslednji dejavnosti. Tako imajo učenci občutek, da sami usmerjajo
potek drame, poseben občutek odgovornosti za lastno učenje, učitelj pa obe
izbiri jasno vnaprej premisli in neizbrano možnost še vedno lahko vplete v na-
daljnji potek dramskega dogajanja. V tem primeru so otroci že nekaj časa se-
deli, zato so izbrali gibalno dejavnost. Na tem mestu je prvič, a nikakor ne za-
dnjič, v dramo vpeljana metoda igre vlog. Učenci in učitelj v skupinski vlogi ki-
tov »plavajo« po prostoru. Skupinska vloga daje vsem sodelujočim določeno
varnost, saj se lahko vsak posameznik poljubno bolj ali manj izpostavi. Priso-
tno je tudi za dramo v izobraževanju značilno prehajanje iz vloge učenca oz.
učitelja v izbrano fiktivno vlogo in spet nazaj. Učitelj ima tako priložnost opo-
zarjati na določene nedoslednosti pri premikanju in oglašanju kitov, nakar se
spet potopi v fiktivno vlogo in učencem tudi s svojim zgledom skuša približati
omenjeno znanje. Ko učence sprašuje, kako se kiti premikajo in oglašajo, iz-
haja iz zornega kota »nevedneža«. Opisani del predstavlja interaktiven uvod
v obravnavo književnega besedila, ki v učencih zagotovo vzbudi željo, da bi
o kitovih prigodah izvedeli še več, ob tem pa spoznavajo tudi naravoslovne
vsebine o kitih in življenju v morju.

Po branju odlomka iz slikanice, ki opisuje nevihto na morju, zaradi katere
je kit nasedel, je učitelj učence prosil, naj najprej »ozvočijo« vihar. Učenci so
topotali po tleh, bobnali po tabli ipd. Dogovorili so se, da ko učitelj dvigne
roke, postanejo zvoki viharja glasnejši, ko pa roke spusti, se tudi vihar umiri.
Otroci so se nato razporedili v tri skupine – prvi so z gibi in mimiko pona-
zorili, kako je izkušnja viharja potekala za miško, drugi za kita, tretji pa so še
vedno zvočno oponašali vihar. Učitelj jih je ob tem tudi nagovarjal v vlogi
zdaj enega zdaj drugega lika: »Si to ti, Boris? Lepo te je spet videti. Toda kaj
delaš na suhem? Zakaj ne plavaš v morju?« Glede na to, kako so otroci opona-
šali nasedlega kita, je bilo učitelju jasno, da je to zanje nepoznana situacija in
težko razumejo, zakaj je nasedli kit v nevarnosti. Zato se je odločil uporabiti
tehniko vročega stola, pri čemer je on sam v vlogi kita Borisa sedel na vroči
stol, učenci pa so ga lahko spraševali o njegovi težavi. Povedal jim je, da je
vse šibkejši, da se suši in mora čim prej nazaj v vodo, a se ne more niti pre-
makniti. Nato so se otroci poskušali domisliti, kako bi ogromnega kita lahko
spravili nazaj v ocean (Edmiston 2014).

V drugem delu so učenci že seznanjeni z okvirno zgodbo, poslušali pa so
tudi že branje izbranih odlomkov. Doživljanje izbranega odlomka o viharju,
ki predstavlja nekakšen dramski vrh obravnavane slikanice, učenci poglo-
bijo s pomočjo tehnike zvočne sinhronizacije. Ta je lahko odlično pomagalo

259
   256   257   258   259   260   261   262   263   264   265   266