Page 258 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 258
na Lešnik
sti. Cilji igre vlog ali sorodne metode simulacije so navadno izredno funkcio-
nalne, usmerjene v razvijanje določenega znanja ali spretnosti, ne premorejo
pa estetske komponente in sporočilne vrednosti, ki je stvar sprotnega do-
govarjanja vseh udeležencev drame. Drama v izobraževanju sestoji iz vseh
klasičnih elementov dramske forme (kontekst prostora in časa, dramska na-
petost, vloge . . .) (O’Neill 2015), njena didaktična vrednost pa je posledica ce-
lostnega učnega pristopa, ki vsem udeleženim omogoča aktivno prevzema-
nje in preizkušanje stališč znotraj varnega okolja dramske fikcije. Četudi gre
za svet fikcije, se od udeležencev ne pričakuje »igranje« ali »pretvarjanje«,
temveč reagiranje v skladu z lastnimi stališči in vrednotami. Navodila, kot sta
»Bodi jezen!«, »Pretvarjaj se, da šepaš!«, so lahko del metode igre vlog, ni-
kakor pa ne sodijo v dramo v izobraževanju, ki se ne osredotoča na razvoj
posamične spretnosti ali memorizacijo specifičnih dejstev (čeprav je nava-
dno oboje stranski produkt celostnega učnega pristopa), temveč na osred-
njo sporočilno premiso, ki jo osvetljuje z več različnih perspektiv in v obrav-
navo vključuje tako racionalni kot čustveni pol (O’Toole 1992). Če se behavi-
orističnim vzgojnim prijemom pogosto očita pretiran nadzor nad izbranimi
vedenjskimi vzorci, je celostni učni pristop drame v izobraževanju v skladu s
svojo odprtostjo forme in spodbujanjem posameznikovega izražanja veliko
kompleksnejši in sodobnejši način poučevanja (O’Toole 1992).
Učiteljevo prevzemanje različnih vlog znotraj drame v izobraževanju je
ključnega pomena za usmerjevanje poteka dramskega dogajanja proti za-
stavljenim ciljem. Četudi cilje in dejavnosti učitelj vnaprej načrtuje, odprta
forma drame sodelujočim ponuja mnoge različne možnosti in če želi pri vseh
udeleženih vzbuditi občutek, da drama nastaja sproti, kot posledica njiho-
vih odločitev, mora spreten učitelj ob izbiri »prave« dramske vloge dogajanje
znati usmeriti v želeno smer (O’Neill 2015). Tako vloge udeležencev kot učite-
lja se vsebinsko prilagajajo osrednji temi drame, a ne glede na vsebino učitelj
svoj način komunikacije prilagaja trenutnim okoliščinam. V nadaljevanju po
S. Preston (2016) povzemam nekaj pogosto uporabljenih možnosti vlog:
– Pripovedovalec – tisti, ki pomaga vzpostaviti vzdušje, skozi pripovedo-
vanje nazorno slika fiktivni čas in prostor.
– Nasprotnik – tisti, ki nasprotuje mnenju večine z namenom, da jasno
izpostavi relevantne protiargumente.
– Podpornik – tisti, ki v tišini ali na glas podpira določeno mnenje z name-
nom, da se dogajanje razvija naprej v izbrani smeri.
– Kritični odmev – tisti, ki parafrazira že povedano z namenom dodatne
razlage ali željo po morebitni spremembi.
256
sti. Cilji igre vlog ali sorodne metode simulacije so navadno izredno funkcio-
nalne, usmerjene v razvijanje določenega znanja ali spretnosti, ne premorejo
pa estetske komponente in sporočilne vrednosti, ki je stvar sprotnega do-
govarjanja vseh udeležencev drame. Drama v izobraževanju sestoji iz vseh
klasičnih elementov dramske forme (kontekst prostora in časa, dramska na-
petost, vloge . . .) (O’Neill 2015), njena didaktična vrednost pa je posledica ce-
lostnega učnega pristopa, ki vsem udeleženim omogoča aktivno prevzema-
nje in preizkušanje stališč znotraj varnega okolja dramske fikcije. Četudi gre
za svet fikcije, se od udeležencev ne pričakuje »igranje« ali »pretvarjanje«,
temveč reagiranje v skladu z lastnimi stališči in vrednotami. Navodila, kot sta
»Bodi jezen!«, »Pretvarjaj se, da šepaš!«, so lahko del metode igre vlog, ni-
kakor pa ne sodijo v dramo v izobraževanju, ki se ne osredotoča na razvoj
posamične spretnosti ali memorizacijo specifičnih dejstev (čeprav je nava-
dno oboje stranski produkt celostnega učnega pristopa), temveč na osred-
njo sporočilno premiso, ki jo osvetljuje z več različnih perspektiv in v obrav-
navo vključuje tako racionalni kot čustveni pol (O’Toole 1992). Če se behavi-
orističnim vzgojnim prijemom pogosto očita pretiran nadzor nad izbranimi
vedenjskimi vzorci, je celostni učni pristop drame v izobraževanju v skladu s
svojo odprtostjo forme in spodbujanjem posameznikovega izražanja veliko
kompleksnejši in sodobnejši način poučevanja (O’Toole 1992).
Učiteljevo prevzemanje različnih vlog znotraj drame v izobraževanju je
ključnega pomena za usmerjevanje poteka dramskega dogajanja proti za-
stavljenim ciljem. Četudi cilje in dejavnosti učitelj vnaprej načrtuje, odprta
forma drame sodelujočim ponuja mnoge različne možnosti in če želi pri vseh
udeleženih vzbuditi občutek, da drama nastaja sproti, kot posledica njiho-
vih odločitev, mora spreten učitelj ob izbiri »prave« dramske vloge dogajanje
znati usmeriti v želeno smer (O’Neill 2015). Tako vloge udeležencev kot učite-
lja se vsebinsko prilagajajo osrednji temi drame, a ne glede na vsebino učitelj
svoj način komunikacije prilagaja trenutnim okoliščinam. V nadaljevanju po
S. Preston (2016) povzemam nekaj pogosto uporabljenih možnosti vlog:
– Pripovedovalec – tisti, ki pomaga vzpostaviti vzdušje, skozi pripovedo-
vanje nazorno slika fiktivni čas in prostor.
– Nasprotnik – tisti, ki nasprotuje mnenju večine z namenom, da jasno
izpostavi relevantne protiargumente.
– Podpornik – tisti, ki v tišini ali na glas podpira določeno mnenje z name-
nom, da se dogajanje razvija naprej v izbrani smeri.
– Kritični odmev – tisti, ki parafrazira že povedano z namenom dodatne
razlage ali željo po morebitni spremembi.
256
