Page 262 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 262
na Lešnik
pri vzpostavljanju močnega vzdušja. Ker so vsi učenci že doživeli nevihto, ni-
majo težav pri ustvarjalnem zvočnem izražanju. Vzpostavita se tudi pripa-
dnost kolektivu ter nujnost sodelovanja, saj lahko učenci šele skupaj pona-
zorijo viharne razmere. Ker dejavnosti, ki obetajo veliko nenadzorovanega
gibanja in glasnih zvokov, lahko hitro uidejo izpod nadzora, to učitelj zajezi s
pomočjo giba rok, kar obenem dobro ponazarja tudi dejanski potek viharja,
ki se na trenutke umiri pa spet razplamti. Dejavnost se nadgradi s pomočjo
metode igre vlog, ko tako učenci kot učitelj po želji vstopajo v dva glavna knji-
ževna lika ter njuno doživljanje nevihte ponazarjajo skozi gibanje. Učenci, ki
ne želijo prevzemati vlog, še vedno oponašajo vihar. Pri drami v izobraževa-
nju namreč nikoli nikogar ne silimo, da bi se izpostavljal. Učitelj v vlogi za-
stavlja vprašanja otrokom, pri čemer poskuša ugotoviti, kaj izražajo z gibom.
Morebitne nedoslednosti bo, ker stremi k doseganju tudi realističnih nara-
voslovnih ciljev, izpostavil pri naslednji dejavnosti, ko uporabi eno najbolj
razširjenih tehnik, tehnike vročega stola. Na vroči stol lahko sede poljubna fik-
tivna vloga, v našem primeru učitelj v vlogi kita Borisa, in ostali sodelujoči mu
imajo možnost postavljati vprašanja. Učitelj pri tem navadno kombinira raz-
lične zorne kote »pripovedovalca«, »nasprotnika«, »podpornika« itn. Tehnika
je posebej primerna pri obravnavi književnih besedil, ki zaradi svoje kom-
pleksnosti pri otrocih pogosto vzbudijo veliko dodatnih vprašanj. V našem
primeru to poteka ob reševanju problema nasedlega kita, ki poskrbi za pravo
mero dramske napetosti, in otroke, ki z veseljem pomagajo, pritegne tako k
vsebini same zgodbe kot k spoznavanju novih dejstev o življenju kitov. Hkrati
ob poslušanju drug drugega razvijajo zmožnost sodelovanja v skupini.
Sklep
Drama v izobraževanju svojo snov črpa iz kompleksnosti realnega življenja, a
jo s pomočjo fiktivne obdelave predstavi v obvladljivi in otrokom razumljivi
obliki. Dogaja se v danem realnem trenutku, a je hkrati popolna fikcija, ki s
pomočjo premišljeno vzpostavljenega okolja otrokom omogoča priti do po-
globljenih odgovorov o svetu, ki nas obdaja. Ker sam proces ustvarjanja po-
teka v večji meri spontano, natančno oblikovanje dramskih vlog ni v ospredju
(te se pogosto zamenjujejo), pač pa je ključno oblikovanje stališč in vzposta-
vljanje odnosov.
Učitelj lahko pristop drame v izobraževanju uporabi pri obravnavi ali utr-
jevanju specifičnih učnih vsebin, a že sama forma drame, v katero vstopamo
karseda celostno, kar kliče po možnostih medpredmetnega povezovanja. Če-
tudi skrben učitelj vnaprej načrtuje, katere vsebine bo obravnaval, s pomočjo
katerih metod in tehnik, pa mora določen vidik drame nujno ostati improvi-
260
pri vzpostavljanju močnega vzdušja. Ker so vsi učenci že doživeli nevihto, ni-
majo težav pri ustvarjalnem zvočnem izražanju. Vzpostavita se tudi pripa-
dnost kolektivu ter nujnost sodelovanja, saj lahko učenci šele skupaj pona-
zorijo viharne razmere. Ker dejavnosti, ki obetajo veliko nenadzorovanega
gibanja in glasnih zvokov, lahko hitro uidejo izpod nadzora, to učitelj zajezi s
pomočjo giba rok, kar obenem dobro ponazarja tudi dejanski potek viharja,
ki se na trenutke umiri pa spet razplamti. Dejavnost se nadgradi s pomočjo
metode igre vlog, ko tako učenci kot učitelj po želji vstopajo v dva glavna knji-
ževna lika ter njuno doživljanje nevihte ponazarjajo skozi gibanje. Učenci, ki
ne želijo prevzemati vlog, še vedno oponašajo vihar. Pri drami v izobraževa-
nju namreč nikoli nikogar ne silimo, da bi se izpostavljal. Učitelj v vlogi za-
stavlja vprašanja otrokom, pri čemer poskuša ugotoviti, kaj izražajo z gibom.
Morebitne nedoslednosti bo, ker stremi k doseganju tudi realističnih nara-
voslovnih ciljev, izpostavil pri naslednji dejavnosti, ko uporabi eno najbolj
razširjenih tehnik, tehnike vročega stola. Na vroči stol lahko sede poljubna fik-
tivna vloga, v našem primeru učitelj v vlogi kita Borisa, in ostali sodelujoči mu
imajo možnost postavljati vprašanja. Učitelj pri tem navadno kombinira raz-
lične zorne kote »pripovedovalca«, »nasprotnika«, »podpornika« itn. Tehnika
je posebej primerna pri obravnavi književnih besedil, ki zaradi svoje kom-
pleksnosti pri otrocih pogosto vzbudijo veliko dodatnih vprašanj. V našem
primeru to poteka ob reševanju problema nasedlega kita, ki poskrbi za pravo
mero dramske napetosti, in otroke, ki z veseljem pomagajo, pritegne tako k
vsebini same zgodbe kot k spoznavanju novih dejstev o življenju kitov. Hkrati
ob poslušanju drug drugega razvijajo zmožnost sodelovanja v skupini.
Sklep
Drama v izobraževanju svojo snov črpa iz kompleksnosti realnega življenja, a
jo s pomočjo fiktivne obdelave predstavi v obvladljivi in otrokom razumljivi
obliki. Dogaja se v danem realnem trenutku, a je hkrati popolna fikcija, ki s
pomočjo premišljeno vzpostavljenega okolja otrokom omogoča priti do po-
globljenih odgovorov o svetu, ki nas obdaja. Ker sam proces ustvarjanja po-
teka v večji meri spontano, natančno oblikovanje dramskih vlog ni v ospredju
(te se pogosto zamenjujejo), pač pa je ključno oblikovanje stališč in vzposta-
vljanje odnosov.
Učitelj lahko pristop drame v izobraževanju uporabi pri obravnavi ali utr-
jevanju specifičnih učnih vsebin, a že sama forma drame, v katero vstopamo
karseda celostno, kar kliče po možnostih medpredmetnega povezovanja. Če-
tudi skrben učitelj vnaprej načrtuje, katere vsebine bo obravnaval, s pomočjo
katerih metod in tehnik, pa mora določen vidik drame nujno ostati improvi-
260
