Page 266 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 266
ja Kožuh in Tomaž Grušovnik
lišč, spretnosti, zmožnosti ali vedènja z izkustvom, vajo, poučevanjem ali štu-
dijem. V soglasju s tem je tudi opredelitev naravoslovnega znanja posame-
znika kot prepleta njegovega naravoslovnega védenja (angl. concepts), spo-
znavnih procesov in postopkov (angl. skills) ter njegovih stališč (angl. attitu-
des) v povezavi z naravoslovjem.
Po Raperju in Stingerju (1991) naravoslovno védenje tvorijo dejstva (po-
imenovanja, definicije, dogovori), koncepti (splošne zamisli, načela, znan-
stveni zakoni in teorije) in razumevanje. W. Harlen in A. Qualter (2010) spo-
znavne procese in postopke delita na raziskovalne, miselne, učne in spo-
ročevalne. Pri tem omenjata predvsem zastavljanje vprašanj, napovedova-
nje, načrtovanje in zbiranje podatkov, analiziranje in interpretacijo podat-
kov, sporočanje, oblikovanje zaključkov, razvrščanje, urejanje, primerjanje,
prepoznavo vzorcev, reševanje problemov in povzemanje. Glede naravoslov-
nih stališč je med avtorji največ razhajanj; mi se bomo oprli na Gardnerjevo
(1975) delitev naravoslovnih stališč na odnos do naravoslovja (angl. attitudes
towards science) in naravoslovne vrednote (angl. scientific attitudes). Odnos
do naravoslovja zajema zanimanje za naravoslovje, naravnanost do naravo-
slovja, družbeno odgovornost na področju naravoslovja ipd.; naravoslovne
vrednote pa radovednost, dojemljivost, intelektualno poštenost, preudar-
nost, skepso ipd.
Konec 80-tih in v začetku 90-tih se je namesto o naravoslovnem znanju
začelo govoriti o naravoslovni pismenosti (Rutherford in Ahlgren 1991), ki
jo lahko razumemo kot zmožnost uporabe naravoslovnega znanja, informa-
cij in procesov za razumevanje sveta okoli sebe, zmožnost in pripravljenost
vključevanja v argumentirane razprave in sodelovanja v odločitvah, ki zaje-
majo naravoslovno tematiko.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD 2017) posredno
opredeljuje naravoslovno pismenost s področij preverjanja v raziskavi PISA
2015, ki so: kontekst, védenje, kompetence in stališča. Kontekst deli na osebni,
lokalni in globalni, védenje na vsebinsko, procesno in epistemološko ter sta-
lišča na zanimanje za znanost, spoštovanje znanosti in okoljsko zavest (slika
1). OECD naravoslovno pismeno osebo opredeljuje kot osebo, ki ima nasled-
nje kompetence:
– naravoslovno pojasnjevanje pojavov – prepozna, oblikuje in vrednoti
razlage naravoslovnih in tehnoloških pojavov;
– vrednotenje in načrtovanje znanstvenega raziskovanja – opisuje in pre-
soja znanstvene raziskave in išče načine znanstvene obravnave vpra-
šanj;
264
lišč, spretnosti, zmožnosti ali vedènja z izkustvom, vajo, poučevanjem ali štu-
dijem. V soglasju s tem je tudi opredelitev naravoslovnega znanja posame-
znika kot prepleta njegovega naravoslovnega védenja (angl. concepts), spo-
znavnih procesov in postopkov (angl. skills) ter njegovih stališč (angl. attitu-
des) v povezavi z naravoslovjem.
Po Raperju in Stingerju (1991) naravoslovno védenje tvorijo dejstva (po-
imenovanja, definicije, dogovori), koncepti (splošne zamisli, načela, znan-
stveni zakoni in teorije) in razumevanje. W. Harlen in A. Qualter (2010) spo-
znavne procese in postopke delita na raziskovalne, miselne, učne in spo-
ročevalne. Pri tem omenjata predvsem zastavljanje vprašanj, napovedova-
nje, načrtovanje in zbiranje podatkov, analiziranje in interpretacijo podat-
kov, sporočanje, oblikovanje zaključkov, razvrščanje, urejanje, primerjanje,
prepoznavo vzorcev, reševanje problemov in povzemanje. Glede naravoslov-
nih stališč je med avtorji največ razhajanj; mi se bomo oprli na Gardnerjevo
(1975) delitev naravoslovnih stališč na odnos do naravoslovja (angl. attitudes
towards science) in naravoslovne vrednote (angl. scientific attitudes). Odnos
do naravoslovja zajema zanimanje za naravoslovje, naravnanost do naravo-
slovja, družbeno odgovornost na področju naravoslovja ipd.; naravoslovne
vrednote pa radovednost, dojemljivost, intelektualno poštenost, preudar-
nost, skepso ipd.
Konec 80-tih in v začetku 90-tih se je namesto o naravoslovnem znanju
začelo govoriti o naravoslovni pismenosti (Rutherford in Ahlgren 1991), ki
jo lahko razumemo kot zmožnost uporabe naravoslovnega znanja, informa-
cij in procesov za razumevanje sveta okoli sebe, zmožnost in pripravljenost
vključevanja v argumentirane razprave in sodelovanja v odločitvah, ki zaje-
majo naravoslovno tematiko.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD 2017) posredno
opredeljuje naravoslovno pismenost s področij preverjanja v raziskavi PISA
2015, ki so: kontekst, védenje, kompetence in stališča. Kontekst deli na osebni,
lokalni in globalni, védenje na vsebinsko, procesno in epistemološko ter sta-
lišča na zanimanje za znanost, spoštovanje znanosti in okoljsko zavest (slika
1). OECD naravoslovno pismeno osebo opredeljuje kot osebo, ki ima nasled-
nje kompetence:
– naravoslovno pojasnjevanje pojavov – prepozna, oblikuje in vrednoti
razlage naravoslovnih in tehnoloških pojavov;
– vrednotenje in načrtovanje znanstvenega raziskovanja – opisuje in pre-
soja znanstvene raziskave in išče načine znanstvene obravnave vpra-
šanj;
264
