Page 271 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 271
Medpredmetno povezovanje učnih predmetov spoznavanje okolja in filozofija za otroke
terakcijah med posameznikom in družbenim okoljem. Socialni konstruktivi-
zem v učnem procesu od učitelja zahteva, da ustvari pogoje in usmerja aktiv-
nosti, pri katerih otrok aktivno sodeluje pri učenju s poskušanjem, z opazo-
vanjem, s spraševanjem, preverjanjem ipd. Ob tem Giest in Lompscher (2003)
ugotavljata, da učenčeva dejavnost brez ustreznega učnega pogovora vodi
v konstruiranje znanja na osnovi učencu že znanih kognitivnih struktur, kar
ustvarja šibke kognitivne konflikte in temu primerno majhen napredek v ko-
gnitivnem razvoju. Tega se je zavedal že Vigotskijev učenec in sodelavec Da-
niil Elkonin, ki je konec 50-let prejšnjega stoletja skupaj z Vasilijem Davido-
vim dopolnil socialni konstruktivizem s teorijo aktivnega učenja (angl. lear-
ning activity). Bistvo omenjene teorije je, da pri konstruiranju znanja učitelj
učenca ne prepušča samega sebi, temveč ga ves čas spremlja in usmerja z
ustreznim učnim pogovorom. Skladno s tem je danes metoda razgovora ena
od temeljnih metod zgodnjega poučevanja naravoslovja (De Zan 2005).
Neosokratski dialog kot metoda za razvijanje različnih oblik mišljenja
in miselnih spretnosti
Pri vodenju učnega pogovora si lahko učitelji naravoslovnih vsebin poma-
gajo s sokratskim dialogom kot uveljavljeno metodo v filozofiji oziroma nje-
govo moderno različico, ki jo je razvil nemški filozof Leonard Nelson. Nelso-
nov oziroma neosokratski dialog za razliko od klasičnega sokratskega dia-
loga argumentacijo prenaša z voditelja (učitelja) na udeležence (učence), kar
se ujema s sodobno doktrino poučevanja naravoslovja. Za obe obliki dialoga
je voditelj ključen, vendar se njegova vloga pomembno razlikuje, saj je v ne-
osokratskem dialogu zgolj skrbnik procedure in ne vpliva na njeno vsebino
(Šimenc 2016).
Neosokratski dialog sledi vnaprej znanim pravilom, ki pa pri filozofiji za
otroke običajno niso podana vnaprej oziroma niso strogo določena (Šimenc
2016). Učitelj jih lahko glede na učno situacijo smiselno prilagodi, mora pa
paziti, da ohrani osnovni namen dialoga in osnovne poteze vloge voditelja
in udeležencev (preglednica 2).
Pri pouku se učitelj pogosto srečuje z nepredvidenimi učnimi situacijami,
ki terjajo preprost in učinkovit učni dialog. V takšnih primeri je uporabna Be-
niferjeva metoda, ki temelji na zelo preprosti strukturi spraševanja in odgo-
varjanja (Šimenc 2016). Vaji izpraševati vprašanje in medsebojno pregledova-
nje sta natančneje predstavljeni v njegovem prispevku (Benifier 2007), ki je
dostopen tudi na svetovnem spletu, zato ju na tem mestu ne bomo podrob-
neje predstavljali. A tudi Benifierjeve vaje zahtevajo nekaj priprave, kar lahko
predstavlja težavo, kadar se mora učitelj hitro odzvati na določeno učno situ-
269
terakcijah med posameznikom in družbenim okoljem. Socialni konstruktivi-
zem v učnem procesu od učitelja zahteva, da ustvari pogoje in usmerja aktiv-
nosti, pri katerih otrok aktivno sodeluje pri učenju s poskušanjem, z opazo-
vanjem, s spraševanjem, preverjanjem ipd. Ob tem Giest in Lompscher (2003)
ugotavljata, da učenčeva dejavnost brez ustreznega učnega pogovora vodi
v konstruiranje znanja na osnovi učencu že znanih kognitivnih struktur, kar
ustvarja šibke kognitivne konflikte in temu primerno majhen napredek v ko-
gnitivnem razvoju. Tega se je zavedal že Vigotskijev učenec in sodelavec Da-
niil Elkonin, ki je konec 50-let prejšnjega stoletja skupaj z Vasilijem Davido-
vim dopolnil socialni konstruktivizem s teorijo aktivnega učenja (angl. lear-
ning activity). Bistvo omenjene teorije je, da pri konstruiranju znanja učitelj
učenca ne prepušča samega sebi, temveč ga ves čas spremlja in usmerja z
ustreznim učnim pogovorom. Skladno s tem je danes metoda razgovora ena
od temeljnih metod zgodnjega poučevanja naravoslovja (De Zan 2005).
Neosokratski dialog kot metoda za razvijanje različnih oblik mišljenja
in miselnih spretnosti
Pri vodenju učnega pogovora si lahko učitelji naravoslovnih vsebin poma-
gajo s sokratskim dialogom kot uveljavljeno metodo v filozofiji oziroma nje-
govo moderno različico, ki jo je razvil nemški filozof Leonard Nelson. Nelso-
nov oziroma neosokratski dialog za razliko od klasičnega sokratskega dia-
loga argumentacijo prenaša z voditelja (učitelja) na udeležence (učence), kar
se ujema s sodobno doktrino poučevanja naravoslovja. Za obe obliki dialoga
je voditelj ključen, vendar se njegova vloga pomembno razlikuje, saj je v ne-
osokratskem dialogu zgolj skrbnik procedure in ne vpliva na njeno vsebino
(Šimenc 2016).
Neosokratski dialog sledi vnaprej znanim pravilom, ki pa pri filozofiji za
otroke običajno niso podana vnaprej oziroma niso strogo določena (Šimenc
2016). Učitelj jih lahko glede na učno situacijo smiselno prilagodi, mora pa
paziti, da ohrani osnovni namen dialoga in osnovne poteze vloge voditelja
in udeležencev (preglednica 2).
Pri pouku se učitelj pogosto srečuje z nepredvidenimi učnimi situacijami,
ki terjajo preprost in učinkovit učni dialog. V takšnih primeri je uporabna Be-
niferjeva metoda, ki temelji na zelo preprosti strukturi spraševanja in odgo-
varjanja (Šimenc 2016). Vaji izpraševati vprašanje in medsebojno pregledova-
nje sta natančneje predstavljeni v njegovem prispevku (Benifier 2007), ki je
dostopen tudi na svetovnem spletu, zato ju na tem mestu ne bomo podrob-
neje predstavljali. A tudi Benifierjeve vaje zahtevajo nekaj priprave, kar lahko
predstavlja težavo, kadar se mora učitelj hitro odzvati na določeno učno situ-
269
