Page 328 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 328
ja Batič in Dragica Haramija
muzejev. K. Hosack Janes (2014) utemeljuje, da likovna dela umetnikov otro-
kom omogočajo, da se nanje odzovejo na samosvoj, edinstven način, hkrati
pa dela ponujajo veliko možnosti za učenje o svetu in o različnih kulturah, s
čimer pomembno vplivajo na otrokov osebni, moralni, družbeni in kulturni
razvoj.
Pri pouku likovne umetnosti v osnovni šoli oz. pri likovni vzgoji »učenci
spoznavajo, doživljajo in vrednotijo dediščino likovne umetnosti, pa tudi
objekte sodobne vizualne in likovne kulture« (Ministrstvo za šolstvo in šport
2011, 4). Učenci »razvijajo sposobnost za oblikovanje kriterijev in vrednotenje
likovnih del in splošne likovne problematike okolja [. . .] razvijajo občutljivost
do likovne kulturne dediščine in kulturne različnosti« (str. 5). Likovna dela
umetnikov predstavljajo pomembno izhodišče likovnega vzgajanja in izo-
braževanja tudi pri srednješolcih. V Učnem načrtu za gimnazije, ki združuje
likovno snovanje in umetnostno zgodovino, je zapisano, da je pomembno
»[. . .] dijakovo razumevanje likovne umetnosti, njenega razvoja in družbene
vloge, na kar se dijaki pri likovnem snovanju navajajo s spoznavanjem, pri-
merjanjem in analiziranjem umetnikov, njihovih del in njihovih oblikovalnih
metod« (Ministrstvo za šolstvo in šport 2008, 7).
Hickman (2005) ugotavlja, da je učenje pri likovni umetnosti precej po-
dobno kot na drugih področjih oz. pri drugih predmetih, hkrati pa likovna
umetnost ponuja nekaj posebnega. Hickman se naslanja in povzema ugoto-
vitve Davida Perkinsa, ki je v okviru t. i. Project Zero objavil delo z naslovom
The Intelligent Eye: Learning to Think by Looking at Art (1994), in ga premišljeno
postavi v izobraževalni prostor. Posebnost likovne umetnosti se kaže v nave-
zavi na tri različne vrste inteligenc, in sicer na nevronsko inteligenco, ki je po-
veza z delovanjem možganov, na izkustveno inteligenco, ta izhaja iz učenja,
in na reflektivno inteligenco, ki omogoča, da se opremo na znanje, ki smo
ga pridobili in ga osmislimo. Ob kombinaciji izkustvene in reflektivne inteli-
gence lahko naredimo ustvarjalne povezave v likovnem delu, kar pripomore
k razvoju mišljenja. (Perkins 1994, 26–29; Hickman 2005) »Likovna dela so še
posebej primerna za ta pristop iz več razlogov,« pravi Hickman (2005, 41) in na
podlagi navedene Perkinsove razprave utemeljuje šest razlogov za uporabo
takšnega pristopa: likovna dela zadržijo pozornost več časa; dela so takoj do-
stopna v smislu, da opazovalec lahko na delu pokaže nekaj, kar je opazil v
trenutku, ko je to opazil; osebna angažiranost gledalca, umetnost lahko kul-
tivira ali pripomore k paleti pozitivnih razmišljanj; likovna dela omogočajo
širok spekter spoznavanja (analitično mišljenje, vizualno procesiranje, testi-
ranje hipotez); večplastnost (likovna dela gledalcem omogočajo, da povezu-
jejo zelo različne svetove, spoznanja ipd.).
326
muzejev. K. Hosack Janes (2014) utemeljuje, da likovna dela umetnikov otro-
kom omogočajo, da se nanje odzovejo na samosvoj, edinstven način, hkrati
pa dela ponujajo veliko možnosti za učenje o svetu in o različnih kulturah, s
čimer pomembno vplivajo na otrokov osebni, moralni, družbeni in kulturni
razvoj.
Pri pouku likovne umetnosti v osnovni šoli oz. pri likovni vzgoji »učenci
spoznavajo, doživljajo in vrednotijo dediščino likovne umetnosti, pa tudi
objekte sodobne vizualne in likovne kulture« (Ministrstvo za šolstvo in šport
2011, 4). Učenci »razvijajo sposobnost za oblikovanje kriterijev in vrednotenje
likovnih del in splošne likovne problematike okolja [. . .] razvijajo občutljivost
do likovne kulturne dediščine in kulturne različnosti« (str. 5). Likovna dela
umetnikov predstavljajo pomembno izhodišče likovnega vzgajanja in izo-
braževanja tudi pri srednješolcih. V Učnem načrtu za gimnazije, ki združuje
likovno snovanje in umetnostno zgodovino, je zapisano, da je pomembno
»[. . .] dijakovo razumevanje likovne umetnosti, njenega razvoja in družbene
vloge, na kar se dijaki pri likovnem snovanju navajajo s spoznavanjem, pri-
merjanjem in analiziranjem umetnikov, njihovih del in njihovih oblikovalnih
metod« (Ministrstvo za šolstvo in šport 2008, 7).
Hickman (2005) ugotavlja, da je učenje pri likovni umetnosti precej po-
dobno kot na drugih področjih oz. pri drugih predmetih, hkrati pa likovna
umetnost ponuja nekaj posebnega. Hickman se naslanja in povzema ugoto-
vitve Davida Perkinsa, ki je v okviru t. i. Project Zero objavil delo z naslovom
The Intelligent Eye: Learning to Think by Looking at Art (1994), in ga premišljeno
postavi v izobraževalni prostor. Posebnost likovne umetnosti se kaže v nave-
zavi na tri različne vrste inteligenc, in sicer na nevronsko inteligenco, ki je po-
veza z delovanjem možganov, na izkustveno inteligenco, ta izhaja iz učenja,
in na reflektivno inteligenco, ki omogoča, da se opremo na znanje, ki smo
ga pridobili in ga osmislimo. Ob kombinaciji izkustvene in reflektivne inteli-
gence lahko naredimo ustvarjalne povezave v likovnem delu, kar pripomore
k razvoju mišljenja. (Perkins 1994, 26–29; Hickman 2005) »Likovna dela so še
posebej primerna za ta pristop iz več razlogov,« pravi Hickman (2005, 41) in na
podlagi navedene Perkinsove razprave utemeljuje šest razlogov za uporabo
takšnega pristopa: likovna dela zadržijo pozornost več časa; dela so takoj do-
stopna v smislu, da opazovalec lahko na delu pokaže nekaj, kar je opazil v
trenutku, ko je to opazil; osebna angažiranost gledalca, umetnost lahko kul-
tivira ali pripomore k paleti pozitivnih razmišljanj; likovna dela omogočajo
širok spekter spoznavanja (analitično mišljenje, vizualno procesiranje, testi-
ranje hipotez); večplastnost (likovna dela gledalcem omogočajo, da povezu-
jejo zelo različne svetove, spoznanja ipd.).
326
