Page 360 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 360
bara Baloh, Petra Furlan, Bojana Kralj in Ester Derganc
treba (otrokov govor se razvija iz potrebe po sporazumevanju s pomemb-
nimi osebami (npr. starši, sorojenci, vzgojiteljicami, vrstniki)), ter kako načrtu-
jemo didaktične strategije, ki služijo za njen nadaljnji razvoj. Otrok je v pred-
šolskem obdobju usmerjen predvsem v neposredno življenjsko izkušnjo, ki
jo doživlja, kar pogojuje tudi potrebo po neposrednem jezikovnem odziva-
nju. V njegovem življenjskem okolju soobstaja več jezikov/sporazumevalnih
sredstev: poleg družinskega govora, govora v vrtcu, ki se v registru in go-
vornem položaju razlikujeta, se mu jezik ponuja tudi v sredstvih javnega ob-
veščanja (otroški tisk, radio, televizija, pametni telefon, internet . . .), glasbi,
sliki/fotografiji/ilustraciji . . .
Jezikovne vzgoje v vrtcu ne smemo razumeti samo v ožjem smislu, saj
spodbujanje razvoja sporazumevalne zmožnosti in njeno načrtovanje ni le
stvar jezikovne vzgoje. Slovenščina je v predšolskem obdobju tudi učni jezik
in kot tak zavezujoč za vsa kurikularna/predmetna področja v vrtcu.
Kot je zapisano v Kurikulu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 18–
19), jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju, ki je najpomembnejše ob-
dobje za razvoj govora, vključuje široko polje sodelovanja in sporazumevanja
z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in (skozi doživljanje) z deli iz
slovenske in svetovne mladinske književnosti.
Da bi se govorec nekega jezika lahko enakovredno vključeval v komuni-
kacijski proces, mora aktivno razvijati sporazumevalno zmožnost v vsej njeni
razsežnosti, torej poslušanje, govorjenje, branje/predbralne dejavnosti in pi-
sanje/predpisalne dejavnosti.
Vrtec s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ki je tudi predmet naše razis-
kave, je priložnost za razmišljanje o izobraževanju v odprtem učnem okolju
v večkulturnem in večjezičnem prostoru, ki mora biti zasnovano na pozna-
vanju realnosti tako jezikovnega kakor tudi kulturnega okvira, v kateri to-
vrsten proces poteka, temu ustrezno pa ga je potrebno spremljati in prila-
gajati novejšim družbenim in zgodovinskim dogajanjem. V večjezičnem in
večkulturnem čezmejnem prostoru med Slovenijo in Italijo je neizbežno po
eni strani upoštevati pravico otrok izobraževati se v maternem jeziku, s kate-
rim ohranjamo svoj jezik in kulturo, po drugi strani pa je potrebno prisluhniti
tudi drugim, sosedskim kulturam. Zgodnje učenje drugega/tujega jezika je
lahko izziv, vendar je v jezikovni situaciji v vrtcu s slovenskim učnim jezikom
potrebno upoštevati otroke, ki v domačem krogu govorijo druge jezike. Kot
menita B. Baloh in D. Derganc (2017), se večina neslovenskih otrok v vrtcih s
slovenskim učnim jezikom v Italiji s slovenščino prvič sreča šele v vrtcu. Go-
vorne in jezikovne dejavnosti, ki jih vzgojiteljice načrtujejo in izvajajo, morajo
torej ustrezati različnim jezikovnim stopnjam: popolnim začetnikom, otro-
358
treba (otrokov govor se razvija iz potrebe po sporazumevanju s pomemb-
nimi osebami (npr. starši, sorojenci, vzgojiteljicami, vrstniki)), ter kako načrtu-
jemo didaktične strategije, ki služijo za njen nadaljnji razvoj. Otrok je v pred-
šolskem obdobju usmerjen predvsem v neposredno življenjsko izkušnjo, ki
jo doživlja, kar pogojuje tudi potrebo po neposrednem jezikovnem odziva-
nju. V njegovem življenjskem okolju soobstaja več jezikov/sporazumevalnih
sredstev: poleg družinskega govora, govora v vrtcu, ki se v registru in go-
vornem položaju razlikujeta, se mu jezik ponuja tudi v sredstvih javnega ob-
veščanja (otroški tisk, radio, televizija, pametni telefon, internet . . .), glasbi,
sliki/fotografiji/ilustraciji . . .
Jezikovne vzgoje v vrtcu ne smemo razumeti samo v ožjem smislu, saj
spodbujanje razvoja sporazumevalne zmožnosti in njeno načrtovanje ni le
stvar jezikovne vzgoje. Slovenščina je v predšolskem obdobju tudi učni jezik
in kot tak zavezujoč za vsa kurikularna/predmetna področja v vrtcu.
Kot je zapisano v Kurikulu za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 18–
19), jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju, ki je najpomembnejše ob-
dobje za razvoj govora, vključuje široko polje sodelovanja in sporazumevanja
z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in (skozi doživljanje) z deli iz
slovenske in svetovne mladinske književnosti.
Da bi se govorec nekega jezika lahko enakovredno vključeval v komuni-
kacijski proces, mora aktivno razvijati sporazumevalno zmožnost v vsej njeni
razsežnosti, torej poslušanje, govorjenje, branje/predbralne dejavnosti in pi-
sanje/predpisalne dejavnosti.
Vrtec s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ki je tudi predmet naše razis-
kave, je priložnost za razmišljanje o izobraževanju v odprtem učnem okolju
v večkulturnem in večjezičnem prostoru, ki mora biti zasnovano na pozna-
vanju realnosti tako jezikovnega kakor tudi kulturnega okvira, v kateri to-
vrsten proces poteka, temu ustrezno pa ga je potrebno spremljati in prila-
gajati novejšim družbenim in zgodovinskim dogajanjem. V večjezičnem in
večkulturnem čezmejnem prostoru med Slovenijo in Italijo je neizbežno po
eni strani upoštevati pravico otrok izobraževati se v maternem jeziku, s kate-
rim ohranjamo svoj jezik in kulturo, po drugi strani pa je potrebno prisluhniti
tudi drugim, sosedskim kulturam. Zgodnje učenje drugega/tujega jezika je
lahko izziv, vendar je v jezikovni situaciji v vrtcu s slovenskim učnim jezikom
potrebno upoštevati otroke, ki v domačem krogu govorijo druge jezike. Kot
menita B. Baloh in D. Derganc (2017), se večina neslovenskih otrok v vrtcih s
slovenskim učnim jezikom v Italiji s slovenščino prvič sreča šele v vrtcu. Go-
vorne in jezikovne dejavnosti, ki jih vzgojiteljice načrtujejo in izvajajo, morajo
torej ustrezati različnim jezikovnim stopnjam: popolnim začetnikom, otro-
358
