Page 390 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 390
ta Sila, Nastja Cotič in Nataša Dolenc Orbanič
dagogiki govorimo o medpodročnem povezovanju), ki je po T. Hodnik Čadež
in T. Filipčič (2005, 3) opredeljeno kot holistično učenje in poučevanje, pri če-
mer se problem poskuša osvetliti z različnih vidikov. B. J. E. Shoemaker (1989)
je medpodročno učenje definirala kot učenje, ki povezuje skupne značilnosti
posameznih področij v smiselno celoto in odraža realen interaktiven svet.
Z medpodročnim povezovanjem lahko zagotovimo kakovost vzgojno-
izobraževalnega procesa, ki je v skladu z značilnostmi otrokovega razvoja
in učenja. Dosežemo lahko boljše učne uspehe, poglobljeno razumevanje
in uporabo znanja, trajnejše znanje ter hkrati otroke pripravimo za vseži-
vljenjsko učenje (Lake 1994). Poleg tega razvijamo različna interdisciplinarna
znanja, ki so v današnjem času vedno pomembnejša.
Zgodnje učenje naravoslovja
Področje narave lahko zelo dobro povežemo z drugimi področji kurikuluma
in pri tem dosežemo učinkovitejše učenje. To so pokazale tudi različne razis-
kave (Huerta in Jackson 2010; Bradbury 2014; Kermani in Aldemir 2015), pri
katerih so ugotovili, da medpodročno povezovanje naravoslovja z drugimi
področji (kot npr. jezik, matematika) pomembno prispeva k povečanju moti-
vacije, zanimanja za naravoslovje in vpliva na otrokovo nadaljnje znanje, ki ga
pridobi tekom šolanja. Pri tem je pomembno, da vzgojitelj načrtuje dejavno-
sti, ki so osredinjene na otroka in spodbujajo uporabo vseh čutil, saj se tako
izboljšata razumevanje in pomnjenje (Kermani in Aldemir 2015, 1522). Prav
tako tudi Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 10) navaja,
da učenje predšolskega otroka temelji na pridobivanju različnih izkušenj ter
na neposredni aktivnosti otrok z različnimi predmeti. Pridobivanje izkušenj
z živimi bitji in naravnimi pojavi ima pri področju narave pomembno vlogo
(Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 37), kar poudarjata tudi Abrahams in
Reiss (2008), ki menita, da je pri poučevanju zgodnjega učenja naravoslovja,
vključevanje praktičnih aktivnosti, kjer se učenci rokujejo in opazujejo živo
in neživo naravo, ključnega pomena. Ravno praktične aktivnosti so tiste, ki
pri otrocih spodbujajo razvoj naravoslovnega znanja (Witt in Kimple 2008).
Tudi D. King in Ritchie (2012) menita, da naj bi bila naravoslovna dejstva pri-
kazana na enostaven način ter da razlaga izhaja iz otrokovega vsakdanjega
življenja in okolice, ki mu je blizu. Zgodnje učenje naravoslovja otroka celo-
stno prevzame, kar vodi do pridobivanja in razvijanja spretnosti opazovanja,
raziskovanja, sklepanja (Saçkes idr. 2011). Poleg vsega naštetega otrok med
raziskovanjem in preizkušanjem krepi in razvija komunikacijske ter jezikovne
sposobnosti v maternem jeziku in v primeru medpodročnega povezovanja
tudi v tujem jeziku.
388
dagogiki govorimo o medpodročnem povezovanju), ki je po T. Hodnik Čadež
in T. Filipčič (2005, 3) opredeljeno kot holistično učenje in poučevanje, pri če-
mer se problem poskuša osvetliti z različnih vidikov. B. J. E. Shoemaker (1989)
je medpodročno učenje definirala kot učenje, ki povezuje skupne značilnosti
posameznih področij v smiselno celoto in odraža realen interaktiven svet.
Z medpodročnim povezovanjem lahko zagotovimo kakovost vzgojno-
izobraževalnega procesa, ki je v skladu z značilnostmi otrokovega razvoja
in učenja. Dosežemo lahko boljše učne uspehe, poglobljeno razumevanje
in uporabo znanja, trajnejše znanje ter hkrati otroke pripravimo za vseži-
vljenjsko učenje (Lake 1994). Poleg tega razvijamo različna interdisciplinarna
znanja, ki so v današnjem času vedno pomembnejša.
Zgodnje učenje naravoslovja
Področje narave lahko zelo dobro povežemo z drugimi področji kurikuluma
in pri tem dosežemo učinkovitejše učenje. To so pokazale tudi različne razis-
kave (Huerta in Jackson 2010; Bradbury 2014; Kermani in Aldemir 2015), pri
katerih so ugotovili, da medpodročno povezovanje naravoslovja z drugimi
področji (kot npr. jezik, matematika) pomembno prispeva k povečanju moti-
vacije, zanimanja za naravoslovje in vpliva na otrokovo nadaljnje znanje, ki ga
pridobi tekom šolanja. Pri tem je pomembno, da vzgojitelj načrtuje dejavno-
sti, ki so osredinjene na otroka in spodbujajo uporabo vseh čutil, saj se tako
izboljšata razumevanje in pomnjenje (Kermani in Aldemir 2015, 1522). Prav
tako tudi Kurikulum za vrtce (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 10) navaja,
da učenje predšolskega otroka temelji na pridobivanju različnih izkušenj ter
na neposredni aktivnosti otrok z različnimi predmeti. Pridobivanje izkušenj
z živimi bitji in naravnimi pojavi ima pri področju narave pomembno vlogo
(Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 37), kar poudarjata tudi Abrahams in
Reiss (2008), ki menita, da je pri poučevanju zgodnjega učenja naravoslovja,
vključevanje praktičnih aktivnosti, kjer se učenci rokujejo in opazujejo živo
in neživo naravo, ključnega pomena. Ravno praktične aktivnosti so tiste, ki
pri otrocih spodbujajo razvoj naravoslovnega znanja (Witt in Kimple 2008).
Tudi D. King in Ritchie (2012) menita, da naj bi bila naravoslovna dejstva pri-
kazana na enostaven način ter da razlaga izhaja iz otrokovega vsakdanjega
življenja in okolice, ki mu je blizu. Zgodnje učenje naravoslovja otroka celo-
stno prevzame, kar vodi do pridobivanja in razvijanja spretnosti opazovanja,
raziskovanja, sklepanja (Saçkes idr. 2011). Poleg vsega naštetega otrok med
raziskovanjem in preizkušanjem krepi in razvija komunikacijske ter jezikovne
sposobnosti v maternem jeziku in v primeru medpodročnega povezovanja
tudi v tujem jeziku.
388
